Pot v Mongolijo, veliko se jih tja odpravi s Transibirsko železnico, z avtomobilom se sliši kot nora zamisel. Ne tudi trem Slovencem. Andražu Tržanu, Aniti Volčanjšek ter Alenu Grželju, ki so prepotovali 30 tisoč kilometrov dolgo pot od Slovenije, mimo Hrvaške, Srbije, Bolgarije, Turčije, Irana, Turkmenistana, Kazahstana, Kirgizistana, Rusije, do Mongolije, na poti nazaj pa so med drugim prečkali tudi Ukrajino in Madžarsko.
"Bili smo del Mongol Rally, dobrodelnega relija, zato smo na pot odšli z avtomobilom,“ pravita Anita in Alen, s katerima smo opravili pogovor. Prva je imela nalogo glavne poročevalke na poti, Alen pa je bil tretjino poti voznik, skrbel pa je tudi, da trojica na poti ni bila nikoli lačna. Andraž Tržan je bil ekipni mehanik, prevozil pa je tudi levji delež poti.
Sogovornika pravita, da so se na izziv prijavili, ker jim običajne turistične poti niso zanimive, ta pot pa se jim je takrat zdela najtežja in najbolj zanimiva.
Vzdržljivi golf
Zakaj golf II in zakaj bencinar? Golf II je bil v preteklosti del voznega parka Volčanjškovih in Tržanovih tako, da sta kot najbolj zanesljivo vozilo predlagala prav tega. "Zaradi pravil samega relija, ki dovoljuje motor do 1,2-litra prostornine smo bili »prisiljeni« kupiti bencinarja,“ pravita in dodajata, da je bilo prav gorivo na poti največji strošek. Golf niti ni bil pretirano žejen, saj je bila povprečna poraba goriva devet litrov na 100 kilometrov.
Golf se je izkazal za odlično izbiro, saj lokalnih mehanikov na poti niso potrebovali. "Zamenjati je bilo treba akumulator (kupili v avtocentru) in ventilator hlajenja (našli smo odpad). Prebili smo dve gumi, drugih večjih defektov ni bilo. Potrebna so bila manjša občasna popravila, ki pa smo jih opravili sami,“ pravita sogovornika in dodata, da so bili stroški za vse to minimalni: "Za akumulator, ventilator in flikanje dveh gum smo zapravili piškavih 100 evrov.“
Namen relija pa je bil tudi zbiranje denarja za pomoči potrebnim. Akcija še poteka, potekala je že pred začetkom relija, denar pa zbirajo še vedno. Prav za ta namen so ustanovili tudi Humanitarno društvo Mongolija. Več si lahko preberete na Facebookem profilu: Mongol Rally 2017 – Slovenian Mission Possible?
Poceni glede na dolgo in zahtevno pot. Avtoceste so prava redkost. Pravita, da so najboljše ceste v Turčiji, najslabše pa v Mongoliji in Kirgizistanu. Še več, avtoceste poznajo samo v Turčiji, Iranu in delno Kazahstanu.
Imajo tudi v Aziji vinjete?
Pri nas imamo vinjete, kako je s plačevanjem cest v Aziji? "V Mongoliji so tarife smešno nizke, čeprav so cestnine kar pogoste. Vinjet ni, pač plačaš na cesti. Zunaj stoji blagajnik in preži na vsak avto, nato pa odpre rampo,“ pojasnita. Zgodilo se je, da niso imeli denarja v pravi denarni enoti, pa jih je „prijazni stric“ vseeno spustil naprej, drugič se ni izšlo tako zlahka: "Gospa ni spustila. Zapornica je bil zaprta, za nami pa ostali vozniki. Dvignila jo je šele, ko nam je avstralska ekipa – s katero smo po Mongoliji potovali 10 dni – primaknila tisti znesek, po naše okoli 30 centov oziroma 1000 mongolskih togrogov.“
Top 5 stvari, ki so si jih zapomnili na poti?
Iran: prijazni domačini, ki ti odpirajo vrata svojih domov
Turkmenistan: več kot posebno in neopisljivo glavno mesto Ašgabat (v belini in zlatu, pa brez prebivalcev na cestah), s fenomenalnimi cestami od iranske meje do Ašgabata, potem pa je bolj kot ne cesta prekrita s kamenjem in kamelami.
Kazakhstan: najbolj družabni domačini, pa letovišče Actau, kjer smo v enem tednu uživali mini dopust ob Kaspijskem jezeru, zamenjali akumulator, neprostovoljno ždeli na policijski postaji (pa odšli z ogromnim nasmehom na ustih) in posneli promo video za tamkajšnjo gostilno
Kirgizistan: narava, narava, narava. Najlepši hribi, gozdovi, veliko vode. Raj za pohodnike, ljubitelje narave … Pa njihova gostoljubnosti, ko te zastonj vabijo v jurte in ponudijo enormne količine hrane in pijače.
Mongolija: toliko peščenih cest, mi pa brez navigacije, izberemo eno in se malo izgubimo … Potem pa srečamo avstralsko ekipo z navigacijo, s katero skupaj delimo pašto in šotorimo ter po dolgi vožnji po Mongolijo končno pribrzimo do cilja v Rusiji (Ulan Ude).
Policisti in podkupovanje
Izkušnje so prej dobre kot slabe. V Iranu in Turkmenistanu so se kar trikrat izognili plačilu kazni za radar. Pravijo, da so bili policisti zelo prijazni in nasmejani. V Kazakhstanu so imeli ogromno policijskih kontrol, kjer pa je šlo bolj za njihovo radovednost kot kaj drugega, ena patrulja pa jim ni uspela dokazati, da so prekoračili hitrost, saj se je posnetek izbrisal. V Kirgizistanu so prvič naleteli na resnega, uradnega policista, ki jim je dal kazen, ki so jo plačali s kazahstanskimi tengi. "Če vztrajaš in si nepopustljiv, ne bodo – če ne gre za prekoračitev hitrosti ali kak drug prekršek – zahtevali podkupnine. Rekli smo, da smo brez denarja, študenti in humanitarci, in velikokrat smo si od policistov prislužili dodatna vprašanja o Sloveniji, svojem življenju, predvsem pa so se veliko smejali.“
V Kazahstanu so dobili celo povabilo na kosilo, tako je bil policistu všeč rdeči golf s sodčkom na strehi. „Res pa je, da smo na avtu imeli nalepko Policijski sindikat Slovenije (v angleščini) in večina je razumela, za kaj gre. Potem je vse zanimalo, kdo od nas je policist.“
Slovenski pustolovci so se prav povsod počutili varno. Na vsej poti so le enkrat preventivno skrenili s poti, pa še takrat ne zato, ker bi jim kdo neposredno grozil ali na kakršen koli način škodil.
Naslednja avantura?
Andraž je že na Poljskem, piše novo zgodbo … Snujemo večji projekt, vmes pa kakšno potopisno predavanje, fotografska razstava, knjiga ter zagotovo tudi enotedenski pobeg v tople kraje.
Če spiš v avtu ...
Takšna pot ni le organizacijski zalogaj, pač pa tudi finančni, a, če si skromen in sposoben pretrpeti spanec pod milim nebom, tudi denar ni težava. "Na poti smo največ denarja porabili za bencin. Je kar poceni, najceneje v Turkmenistanu, precej drag (za njihov standard) pa v Mongoliji. Če spiš v šotoru, avtu, na plaži oziroma pod milim nebom kar 71 (od 75) dni, potem se nekaj finančno pozna. Tako se dosti privarčuje,“ pravita sogovornika in dodajata, da so veliko hrane prevažali s sabo, predvsem testenine in riž, in so večino časa kuhali sami. "Kupovali smo ustekleničeno vodo, zelenjavo, sadje, konzerve, sir, meso … Pa na turkmenistanski meji te lepo oskubijo - že tako je vizum precej drag in postopek pridobitve zakompliciran – pa moraš carinikom posebej plačati še vsa zavarovanja in še kaj si izmislijo. Tako da smo tam plačali okoli 300 dolarjev. In da, na meji poslujejo zgolj in samo z dolarji, po katere smo mogli nazaj na iransko stran,“ vsem, ki se bodo odpravili v te kraje opozarjata sogovornika.