Dnevnik, Neste Rally Finland, 3. del
Dirkanje sredi gozdov je na Finskem nekaj običajnega. Za nas pa nekaj nepredstavljivega. V Sloveniji smo v preteklosti poslušali raznorazne izgovore o tem, zakaj na določeni lokaciji ne smemo zgraditi dirkališča. Kaj šele, da bi gostili reli, podoben temu, ki ga trenutno spremljam v živo na severu Evrope.
Lokalci bi pri nas zaradi hrupa, ki ga povzročajo dirkalni avtomobili in prahu, ki se kot zavesa dviga izpod koles, zagotovo zagnali vik in krik, dokončne upe pa bi verjetno ubila birokratizacija. Slovenec, ki živi na Finskem nam je zaupal, da je vse dokumente za nakup hiše tam uredil v nekaj urah, enako je z nakupom in prepisom avtomobila.
Finci živijo za motošport. Za mnoge so prav oni najboljši dirkači na svetu, pa čeprav se držijo cestnih pravil kot klop kože. Radarske kamere so postavljene praktično na vsakih nekaj kilometrov ob glavnih cestah. Nepredstavljivo mi je bilo, ko so se motoristi za nami vozili nekaj kilometrov in nas niso prehiteli, ker je bila črta na cestišču neprekinjena. Si predstavljate kaj takega pri nas?
Čeprav so Skandinavci znani „veseljaki,“ kar spoznavamo tudi ob večerih, ko v Yvaskyli (to je center dogajanja, tu so nastanjeni vsi dirkalni štabi in dirkači), pivo in še kaj drugega teče v potokih, pa na cesti velja red. Po koncu ene od hitrostnih preizkušenj relija, je na koncu ceste z alkotesterjem v roki čakalo šest policistov, ki so zgolj menjavali nastavke, pihali pa so vsi, vozniki avtomobilov in motoristi. In nihče se ni pritoževal.
V treh dneh, odkar sem na reliju na Finskem, spoznavam, zakaj so Finci tako dobri v dirkanju, še posebej reliju. Dirkaških veščin se namreč ne učijo na cestah, „Kakšen ljubitelj dirkanja moraš biti, da vstaneš sredi noči, se odpelješ na prizorišče dirke in zasedeš prostor od makadamski cesti. Na tisoče Fincev in tudi Estoncev te dni roma v finske gozdove, kjer se merijo najboljši vozniki relija na svetu. Avtomobile je treba parkirati že nekaj kilometrov stran od prizorišča, nato pa pot pod noge. Po tri kilometre smo hodili zgolj v eno stran, zato, da smo potem za dobro sekundo videli i in nekaj več slišali dirkalni avtomobili, kako z veliko hitrostjo dobesedno prileti mimo nas.
Kaj naredi finski reli tako dober, kot v resnici je? Finci pravijo nekako tako: "Da si lahko prvi, moraš najprej biti Finec.“
V tem pregovoru je kar nekaj resnice, saj po pravilu na makadamskem reliju na Finskem zmagujejo Finci. Letos bo sicer nekoliko drugače, saj najvišje plapolajo estonske zastave. Malo smo se poglobili in pobrskali za številkami.
Če bi sešteli vse ceste na Finskem, bi izračunali, da imajo za 454.000 kilometrov cest. Od tega je 350 tisoč kilometrov zasebnih cest ali goznih cest. Makadamskih. Če se na glavnih, označenih cestah, strogo držijo prometnih pravil, je na gozdnih cestah drugače. Na slavni cesti Ouninpohji, o kateri sem pisal v petek, smo želeli tudi sami preizkusiti dinamiko sicer zmogljivega in odlično vodljivega ford mondea. Čeprav nismo vozili počasi, se nam je na zadek „nalepil“ domačin v kombiju, ki je divjal, kot bi ga lovili policisti.
Na Finskem veliko dirkačev prihaja iz kmečkih družin, kjer obdelujejo zemljo in imajo svoj gozd. To pomeni, da imajo neomejen dostop do cest, kakršne vidimo na makadamskih relijih po vsem svetu. Trening poligon imajo pravzaprav pred hišo.
Nič čudnega, da nismo videli prav nobenega domačina, ki bi kakorkoli protestiral proti reliju. Še več, organizirajo se, da bi vse skupaj potekalo čim bolj gladko. Pred svojimi hišami sicer napeljejo trakove, da kdo ne parkira pred hišo ali pa kampira, zato pa pomagajo pri zbiranju smeti, nekateri so se celo znašli in na stojnicah ponujajo domače prigrizke, kavo, čaj sokove in vodo. Naš Furs bi imel tam veliko dela.
Za Fince pravijo, da morda nimajo kril, imajo pa debele denarnice. Veliko vlagajo v mlade talente, mladi zveznik, kot je Kalle Rovanpera, svojo dirkaško pot začenjajo že zelo mladi. 18-letnik, ki na Finskem navdušuje v drugem kakovostnem razredu relija, je že kot osemletnik suvereno vihtel volan dirkalnika, in to po snegu. Medtem, ko so se njegovi vrstniki igrali z modelčki avtomobilov, se je sam že kalil, da bi nekoč postal prvi finski zvezdnik relija. Na spletu je dosegljiv posnetek njegove vožnje. Nekateri imajo, še preden zakorakajo v najstniška leta, za seboj že nekaj tisoč prevoženih kilometrov.
Morda se uspeh Fincev skriva tudi v njihovi skromnosti. Njihov vozni park se po ekskluzivnosti težko primerja s slovenskim. Morda najbolj znan manager v reliju, pravijo mu tudi „super manager“ to je legendarni Timo Joukhi (moški, ki je opazil in sponzoriral Juho Kankkunena, Tommija Makinena in Jari-Matti Latvalo), je za enega od specializiranih medijev lepo pojasnil, zakaj so Finci tako dobri v motošportih, "To ni posel, ob katerem bi postal bogat. Seveda nekaj dobiš nazaj, če tvoj dirkač postane uspešen, velikokrat pa plačuješ za nesreče.“
Fince žene strast za dirkanjem in poleg neverjetnega poguma imajo v tem športu podporo vseh, lokalnih skupnosti in države.
Odlično napisano glede radarjev in motoristov. Mi smo pa balkan in ni pomoči.
Tudi na finskem bi lokalci zagnali vik in krik, če ne bi bili deležni profita iz take prireditve, pri nas …
Slovenija se ne more v vsem primerjati z ostalimi državami ,kot to menijo nekateri ! Že površina Finske 337.000km/2 in …