Raptorjevo ime sicer sega že dobro desetletje nazaj, v leto 2009, ko je ameriški Ford predstavil velikega terenca, ki se imenuje zgolj ford raptor. Pravzaprav ga niso razvili pri »navadnem« Fordu, ampak pri njihovi ameriški športni diviziji Ford SVT. Kratica označuje »Special Vehicle Team«, torej ekipo za posebna vozila, a v mislih nimajo namenskih delovnih vozil, ampak čistokrvne avtomobilske športnike.
Avto za dirko Baja 1000
Njihov namen z raptorjem je bil zelo ambiciozen, saj so se lotili razvoja športnega terenskega poltovornjaka, ki bi lahko kar serijski brez posebnih dodelav sodeloval na sloviti dirki Baja 1000, ki jo od leta 1967 prirejajo na mehiškem delu Kalifornije, Kalifornijskem polotoku, ki ga tam imenujejo Baja California.
Vzdolž podolgovatega Kalifornijskega polotoka, ki pokriva skoraj štirikratno območje Slovenije, so Mehičani sicer speljali lepo asfaltirano cesto, s katero privabljajo turiste, a udeležencev dirke ta sploh ne zanima, Dirka namreč poteka preko grobih puščavskih terenov, ki so podobni pokrajini, ki smo jo nekoč lahko občudovali v »špageti vesternih« Sergia Leoneja, pa čeprav je njegov ameriški divji zahod bil večinoma posnet v španski Almerii. Gre torej za grobo pokrajino, ki tako voznikom kot tudi njihovim avtomobilom ne odpušča napak.
Takšnega izziva so se lotili pri Fordu in z raptorjem, ki so ga zasnovali na Fordovem velikem poltovornjaku serije F, popolnoma uspeli med terenskimi navdušenci. In to tako zelo, da smo si ga zaželeli tudi tam, kjer velikanske serije F ne prodajajo. Zato je pri Fordu padla odločitev, da za evropske razmere v športnika s kesonom predelajo kar njihovo evropsko poltovornjaško uspešnico rangerja. In predlani je na ceste končno zapeljal evropski športni poltovornjak ford ranger raptor.
Evropski raptor
V čem se pravzaprav ranger raptor razlikuje od »navadnega« rangerja? Ne le v eni stvari, ampak ga v športnika s kesonom spremeni vrsta dejavnikov. In gola moč motorja igra tu še najmanjšo vlogo. Ford ranger raptor namreč razpolaga z 2-litrskim turbodizelskim motorjem z močjo 157 kilovatov (oziroma 213 prepovedanih 'konjev'), ki mu zagotavlja »le« 43 'konjičev' več kot fordu rangerju wildtracku, o katerem si tudi lahko preberete test. In tudi njutonmetrov je z okroglimi 500 zgolj 80 več, a ti izhajajo iz dveh turbopolnilnikov, kar pomeni, da je ranger raptor kljub temu, da prazen tehta poltretjo tono, silovito živahen. K temu gotovo nekaj doda tudi samodejni menjalnik, ki z desetimi stopnjami prenosov zagotovi, da je sta moč in navor vedno v delovnem območju. Enakega ima tudi ameriški raptor, prav tako pa tudi ford mustang, da »težaka« transita niti ne omenimo.
K temu dodajmo še zmogljivi štirikolesni pogon, ki ima veliko skupnega s tistim iz ameriškega raptorja, ter vrsto modifikacij, in dirkalnik za teren je pripravljen. Modifikacije? Skoraj bi lahko govorili o novi karoseriji. Že z dimenzijami je ranger raptor veliko bolj markanten avtomobil od rangerja, saj je od njega višji in daljši, predvsem pa širši kar za sedemnajst centimetrov. Da je nekaj posebnega, spredaj kaže tudi z masko, na kateri namesto Fordovega ovala najdemo veliki reliefni napis FORD, natanko takšnega, kot ga ima tudi ameriški raptor. Seveda pa vtis naredi tudi z izboklimi blatniki, ki zelo razširijo njegovo podobo in ga naredijo tudi bolj agresivnega.
Drugačna je tudi vozna tehnika. Koloteka sta zaradi podvozja s drugačnim vzmetenjem širša kar 15 centimetrov, prednji kolesi sta na posamičnih obesah, zadaj pa za stik s tlemi skrbi Wattsova prema, ki poskrbi, da težišče avtomobila lepo ostaja v sredini vzdolžne osi. S tem seveda pripomore predvsem, da karoserija bolje sledi smeri, ki si jo je zamislil voznik, in jo manj zanaša vstran. Za blaženje udarcev po drugi strani skrbi vzmetenje ameriškega proizvajalca Fox Racing, ki ima kar 30 odstotkov daljše hode od rangerjevega, svoje pa dodajo tudi terenske gume s širino 285 milimetrov in višino 83,8 centimetra. In ker se med vožnjo po terenu, sploh če je ta hitra in vsebuje tudi skoke, kljub visokemu podvozju zgodi, da dno podrsa ob tla ali kakšen velik kamen, so tudi za zaščito tega pri Fordu poskrbeli z ojačitvijo šasije in kar 2,3 milimetra debelo jekleno zaščitno ploščo.
Kam pa lahko z njim sploh gremo?
K temu dodajmo še vrsto voznih profilov, ki omogočajo navadno, športno, vožnjo preko »trave, grušča in blata«, preko »blata in peska« in vožnjo preko skal. In še eden je, ki je pravzaprav v rangerju raptorju najbolj pomemben. Profil »baja« namreč simulira nastavitve avtomobilov, ki nastopajo na sloviti dirki. Ford ranger raptor je torej zares pripravljen na športno spopadanje s pravim terenom, zato je zanj treba tudi poiskati pravega. To pa v Sloveniji ni nekaj samoumevnega.
Vendar smo ga našli. Lahko bi se morda zapeljali do španske Almerie, torej »evropskega dublerja« ameriških puščavskih pokrajin, a ta je v času korone še bolj oddaljena od nas kot sicer. Vendar nam tako daleč ni treba, saj zelo primeren teren za rangerja raptorja najdemo prav blizu Ljubljane, v kamnolomu na Verdu namreč. To je tisti, ki ga vedno ugledate, ko se po primorski avtocesti od Logatca spuščate proti Vrhniki.
Vrhniški avtomobilski klub Autosport Jazon, ki se lahko pohvali z vrsto uspehov na avtomobilskih dirkah, je v dogovoru z upravljavcem kamnoloma namreč tam postavil lasten poligon in v sklopu oddelka Rallyshow.si izvaja tudi šolo vožnje z avtomobilom po makadamski podlagi, kakršne so interne ceste v kamnolomu, kio so precej podobne okolju, za katerega je bil razvit ranger raptor.
Kot je povedal predsednik kluba Autosport Jazon Miran Škrjanec, so šolo vožnje po makadamski podlagi organizirali predvsem zato, da bi nadobudne začetniške voznike rallyja naučili, kako obvladati avtomobil na takšni podlagi. Škrjanec pravi, da je znanje vožnje po makadamu osnovna veščina, ki je potrebna za obvladanje dirkalnega avtomobila. In te se vozniki na zakonit način pri nas ne morejo naučiti skoraj nikjer drugje kot na takšnem poligonu.
Tudi avtomobili, ki jih uporabljajo na poligonu, so povsem primerni za šolo takšne vrste. Imajo namreč preizkušene suzukije balene 4x4, pri katerih je preprost štirikolesni pogon edino, kar jih pravzaprav povezuje s pravim terenom. A kljub temu, da Japonci balena niso razvili za grobe terenske preizkušnje, se na makadamski podlagi odlično obnese in to kljub temu, da so mu člani kluba le oskubili notranjost in ga poleg športnih sedežev in druge opreme okrepili še z varnostno kletko.
Uporabi primerne so tudi ojačane makadamske gume. Če se greste takšen šport, morate pač poskrbeti za varnost. In čemu suzuki baleno 4x4? Škrjanec pravi, da je enostavno ustrezal trem pomembnim kriterijem: štirikolesni pogon, dovolj zmogljiv motor in japonska zanesljivost. In temu primerno groba in izjemno neposredna ter pristna je tudi izkušnja vožnje na terenu, saj baleno zaradi majhne mase tudi zelo vodljiv in obvladljiv avtomobil.
Na terenu kot doma
Ford ranger raptor je tudi zelo vodljiv in obvladljiv avtomobil, a na drugačen, bolj salonskim predstavam o avtomobilskem športu primeren način. Glede na to, da je zanj treba odšteti približno stokrat večjo vsoto evrov, mora takšen tudi biti. Razen tega, da oba imenitno drsita skozi terenske ovinke in na cesti načeloma tudi ostaneta in da imata štirikolesni pogon, bi med njima težko našli podobnosti.
Če namreč v balenu, ki sem ga pod taktirko rally voznika Jake Žvaba izkusil na sovozniškem sedežu, zares občutimo skoraj vsako neravnino, preko katere zdrsne, v raptorju, ki sem ga vozil sam, neravnin skoraj ne čutimo oziroma jih zaradi učinkovitega vzmetenja dojemamo kot oddaljeno valovanje.Na koncu voženj sem celo ugotavljal, da me zaradi bliskovitega sukanja volana bolj bolijo roke kot pa križ zaradi udarcev s tal. V tem pogledu ford ranger raptor gotovo da vedeti, da so ga razvili za dobrih tisoč milj gosposkega drvenja po grobi podlagi.
A tudi če se s terenom spopada precej prefinjeno, se ranger raptor v takšnem okolju počuti kot doma in se ga loti z vso energijo, ki ga premore. V športnih programih in programih, ki so prilagojeni vragolijam na grušču, namreč kot voznik hitro pozabite, v kako velikem avtomobilu pravzaprav sedite. Na ukaze volana in pedala za plin se namreč instantno odziva in učinkovito drsi skozi zahtevne ovinke. In ko se hitro peljete skozi ovinke ter dodajate plin ali zavirate, menjalnik pa bliskovito menjava prestave, se nikakor ne morete strinjati s trditvijo z začetka tega traktata: »da morda le ni tako močan«. Motor si namreč v visokih vrtljajih ne dovoli slabosti in rangerja raptorja suvereno popelje skozi vse preizkušnje.
Lahko dodam, da je bilo dobro, da sem se takšnega podviga lotil pod budnim očesom in napotki inštruktorja, ki kot rally dirkač ve, kako se stvarem streže. Sam se namreč redko srečam s to vrsto vožnje. Po eni strani je v takšnem primeru dobro, da vam nekdo najprej pokaže potem pa tudi razloži, kako se stvari streže. S svojim omejenim znanjem si rangerja raptorja gotovo ne bi upal voziti tako, kot sem ga pod vodstvom poznavalca, po drugi strani pa je bilo tudi dobro, da sem to počel pod budnim očesom nekoga drugega. Avtomobil, kakršen je ranger raptor, vam hitro vzbudi občutek, da zmorete več, kar je lahko tudi hitro preveč in brezskrbna vožnja se v skrajnem primeru lahko konča v kakšnem kupu peska ali jarku, česar pa nihče noče izkusiti.
In po takšnem preskusu rangerja raptorja pomislite, da bi se bilo z njim prav lepo odpraviti na zelo dolgo premetavajočo vožnjo, morda kar preko Sahare ali katere od slovitih puščav Daljnega vzhoda ali pa preko visokih gorskih prelazov Himalaje ali Hindukuša. A trenutna situacija nas je prikovala na domače pokrajine in v nedosegljivosti velikih pustolovščin je tudi takšna, v sosednjem kamnolomu lahko več kot dobrodošla. Zakoni nam pač ne dovolijo (in prav je tako), da bi s takšnim avtomobilom oddrveli kar čez drn in strn skozi domače gozdove.
Več kot le športnik s kesonom
In gotovo bi rangerju raptorju naredili krivico, če bi ga opisali le kot dirkalnik s kesonom. Nanj zaradi drugačne zadnje preme sicer ne more naložiti toliko kot denimo ranger wildtrack, vendar pa je opremljen s prav tako zmogljivo tehniko za vožnjo po terenu, Nanj lahko pripnete tudi prikolico z največjo maso 2.500 kilogramov, a ne le to, saj lahko sprednjo vlečno zanko obremenite s kar 4.635, zadnjo pa s 3.863 kilogrami. In tako kot ranger wildtrack je seveda kot pravi terenec opremljen tudi z zaporo diferencialov in reduktorjem. Tistim, manj veščim terenske vožnje, pa seveda pomaga tudi elektronika, saj se tej tudi takšen kleni terenec noče odpovedati. In seveda je tudi blaženje neravnin na povprečno urejenem makadamu za rangerja raptorja »mala malica«.
In če zmogljivo podvozje rangerju raptorju pomaga pri hitri (in po potrebi tudi počasni) vožnji čez drn in strn, ga naredi tudi za soliden cestni avtomobil. Volan je sicer malce manj natančen, podvozje pa se malce bolj nagiba, a na splošno velja, da se ranger raptor tudi na avtocesti prav dobro znajde. In med takšnimi vožnjami se izkaže tudi za solidno gospodarnega, kar pa seveda preneha veljati tedaj, ko motor zarohni preko kamenja. Tedaj bencin hitro steče skozi šobe in poraba se dvigne krepko čez deset litrov. Sicer pa lahko shaja tudi z manj kot devetimi litri, kar je za takšnega orjaka čisto v redu.
Za konec pa še nekaj o kabini? Razen pestrejše grafike merilnikov, športnejših sedežev in obročka na vrhu volanskega obroča, ki po dirkaško označuje ničelno pozicijo volana, je presenetljivo enaka tisti v »navadnem« rangerju. Kar pomeni, da je v njej več kot dovolj udobnega prostora za štiri ali celo pet potnikov, ki jim je namenjene tudi precej opreme za varnost, udobje in zabavo. Le prtljago bodo morali zaupati milosti ali nemilosti velikega zunanjega prtljažnega prostora pod pločevinasto roleto, kar pa tako ali tako velja za vse poltovornjake.
Novinar.....wildtrack in raptor imata identicn motor, isto konjev in Nm, wildtrack lahko prepelje tezje predmete, raptor je pa visji,sirsi in …
Vedno se sprašujem, kdaj bodo znal pri Fordu tudi z notranjostjo svojih vozil pritegnit. Nemazadnje govorimo v vozilu v rangu …