9.dan (Helsinki–Rovaniemi)
Od kampa v Helsinkih, ki je bil dve noči najin dom, sva se morala posloviti že zgodaj zjutraj, saj naju je čakala dolga pot na sever Finske. Najina naslednja destinacija je bilo finsko obmorsko mestece Kemi na skrajnem severu finskega zaliva.
Odločila sva se, da se proti severu odpeljeva po najbližji poti, ki vodi skozi notranjost. Tudi sicer cesta, ki pelje ob morju, ne ponuja pogledov na obmorske vasice in naravne znamenitosti. Ob cesti so naju vso pot spremljali neskončni gozdovi in stotera finska jezera. Prva vmesna postaja je bilo športno-zimsko smučarsko-skakalno središče Lahti, ki je leta 2001 gostil svetovno prvenstvo nordijcev (Koordinate N: 60/59/28, E:25/38/58).
Vleklo naju je na veliko skakalnico, saj sva oba ljubitelja smučarskih skokov. Vstopnina za odrasle je bila pet evrov, vendar nisva oklevala. Z vlečnico in dvigalom sva bila v nekaj minutah nad mestom, ki leži ob jezeru. S skakalnega stolpa sva naredila nekaj fotografij, opazila pa sva tudi, da nisva edina Slovenca, ki sva bila tu. V prostorih, kjer se pred skokom pripravljajo smučarji skakalci, sva namreč opazila tudi pozdrave iz Slovenije.
Čas naju je začel priganjati, saj je bilo do cilja še veliko kilometrov, nad nama pa so se začeli nabirati vedno bolj črni oblaki. S tem se nisva obremenjevala, saj je bil dež napovedan. Sredi dneva sva imela občutek, kot da se bo ravnokar stemnilo. Okoli šestih sva prispela v mesto Oulu, ki je z dobrimi sto tisoč prebivalci največje mesto v tem delu Finske. Zaradi slabega vremena in močnega vetra sva se odločila, da si ga ne ogledava in si raje poiščeva prenočišče. Na Finskem je zunaj kampov dovoljeno prenočevati le v avtodomu, in še to le en dan na istem počivališču, zato sva se lotila iskanja kampa. V navigacijo sva vnesla koordinate kampa, ki sva ga imela zapisanega v priročniku, v katerem so zbrani številni kampi po vsej Evropi. Po nekaj deset kilometrih vožnje v neznano naju je navigacija vodila do neke kmetije, ki pa ni bila kamp. Že pošteno lačna in utrujena sva se odločila, da bova raje zaupala kažipotom ob cesti. Že kmalu sva zagledala napis za kamp (Divja Laponska). Že ime kampa bi nama moralo dati slutiti, da gre za nekaj divjega, to pa sva dokončno spoznala, ko sva se po desetih kilometrih makadamske ceste, polne lukenj in blata, prebila do vhoda v kamp, ki so nama ga pred nosom zaprli.
Jezna sva se odločila, da se zapeljeva kar do Rovaniemija, kjer sva naslednji dan obiskala Božička. Okoli desete ure zvečer sva bila na cilju. Na najino srečo je kamp odprt 24 ur na dan, za povrh vsega pa so bili še vremenski obeti za naslednje dni boljši od prvih napovedi. Kljub vsemu ni bilo prepozno za obrok goveje juhe, šotor pa sva imela tako ali tako postavljen v le eni minuti. Le obleči se je bilo treba topleje za v posteljo, saj je temperatura iz poletnih Helsinkov (28 stopinj Celzija) padla na svežih 14 stopinj Celzija. Nadaljevanje sledi v ponedeljek.
Preberite še: