Peugeot 308 je eden tistih avtomobilov, ki jim po tihem privoščim uspeh. Je lep, pelje se zelo dobro in je sila udoben avto za vsakodnevno rabo. Na kakšnem področju, predvsem pri aktivnih pripomočkih, je sicer v ozadju, a druge odločilne zamere bi mu težko pripisal. V primerjavi z istoimenskim predhodnikom na vsak način velik korak naprej.

GT na pol poti do dirkališča

V različici GT pa je 308 tudi sila nabrit avtomobil. Kako tudi ne, ko pa ga poganja 1,6-litrski motor, ki je sposoben spraviti na plano 151 kilovatov moči (205 KM). Moč se na prednji kolesi bolj kot surovo prenaša zvezno, zato za volanom ni občutka napornega krotenja te konjenice, ki pride v polnosti na plano šele pri visokih 6.000 vrtljajih. Do njih pa igla obratomera sega le v času nečimrnosti, saj navor 285 Nm med ležernejšo vožnjo skrbi, da ni veliko dela z ročico ročnega menjalnika. Ta med prestavami teče prav gladko, drugače kot v starih Peugeotovih časih, vseeno pa pri športnih gibih rok in nog skupaj s stopalko sklopke kar nekoliko kasnita v odzivu. Morda je tudi zato pospešek 0-100 km/h izmerjen pri nič kaj organe parajočih 7,5 sekunde.

Foto: Anže Petkovšek peugeot boxer Še več sem pričakoval od zvoka, predvsem v smislu brbotanja pri nizkih in hrumenja pri visokih hitrostih. A to je pač cena "downsizinga," čeprav ostaja občutek, da znajo pri Miniju, ki uporablja isti motor, bolje poskrbeti za zvočno kuliso. Pri njih tudi ne “fejkajo” z izpušnimi cevmi, kot to počne GT. Zgolj namišljene “trobente” na vsaki strani, v resnici pa se kadi le na eni strani iz skritih cevčic.

Tudi pri naprednih tehnologijah imajo francozi še veliko prostora za izboljšave. S “polavtomatskim” radarskim tempomatom, ki ne zna samodejno zavirati, se pač ne gre hvaliti. Ima pa GT serijske LED glavne žaromete in očitno vse bolj modne prednje sekvenčne smerokaze.

Vendar vse naštete zamere ne vztrajajo dolgo. GT se namreč na daljši rok izkaže kot zelo spodoben kompromis športnega avtomobila za vsakdanjo vožnjo.