Z bivšim predsednikom republike Borutom Pahorjem smo se pogovarjali, medtem ko je padel svetovni rekord za najdražjo katro v zgodovini. Njegovo. Rad je spregovoril o ozadju dražbe z namenom dobrodelnosti, pojasnil podrobnosti o avtu, tudi zakaj je z njo bežal pred varnostniki. Razgovoril se je o ostalih svojih avtih, ki jih je imel v lasti, še posebej fičotu, ki so mu ga razbili neznanci. Odgovoril je, katere predele Slovenije najraje obišče in s katerimi ovinki je imel kot funkcionar največ težav. Nekdanji predsednik in politik namerava do konca vozniške kariere imeti le še en avto. Za Žurnal24 je povedal, kakšnega. 

Spoštovani bivši predsednik republike, pred letom dni ste Inštitutu Zlata pentljica oziroma njihovim ustanoviteljem podelili nagrado Jabolko navdiha za njihovo delo na področju raka pri otrocih. Začeli so dobesedno iz nič, brez sredstev. Zdaj jim namenjate kupnino za katro. Zakaj?

Zakonca Čarman, ki vodita Zlato pentljico, poznam že vsaj 15 let. Poznam otroke, za katere skrbita, in starše teh otrok, s katerimi sodelujeta. Njiju in otrok nisem obiskoval le v tretjem nadstropju Pediatrične klinike, temveč smo se družili tudi drugje, na njihovih prireditvah vsepovsod po Sloveniji ali med številnimi obiski otrok v predsedniški palači. Sodelovali smo na različnih projektih, tako da se med seboj zelo dobro poznamo. Lahko sem osebno spremljal njun prispevek in prispevek Zlate pentljice ter odnos otrok do njih, ki je bil vedno zelo iskren. Zato sem si rekel, da je proti koncu mojega mandata prav, da nekoga, ki tako srčno skrbi za svoje otroke, tudi odlikujem.

Nisem si pa mislil, da bomo delo nadaljevali na takšen način z draženjem katre in izročitvijo zbrane kupnine za otroke, ki se borijo z rakom. Hočem povedati, da je to sodelovanje z Zlato pentljico resnično že dolgo, tako tudi z otroci in starši ter seveda medicinskim osebjem. 

Foto: Žurnal24 Borut Pahor in katra Lahko poveste kakšno zanimivost glede katre, kdaj ste jo sploh dobili v last in kaj vse ste z njo doživeli?

Katra ima nekaj manj kot 100 tisoč kilometrov, jaz sem jih naredil približno 40 tisoč. Gospa iz Portoroža, ki jo je imela kot prva lastnica, se z njo ni vozila, če je deževalo. Spomnim se, da ko smo prišli k njej v Portorož, da bi si ogledali avto, smo bili osupli nad tem, kako zares je bila vzdrževana. In čeprav mi barva sprva ni bila všeč, sem takoj vedel, da je to to. Bila je ljubezen na prvi pogled, ta avto moram imeti in bom tudi lepo skrbel za njega. S tem se je začelo najino sodelovanje s katro, ki je bilo vedno vzorno, nikoli mi ni odrekla lojalnosti, jaz pa tudi njej ne. Vse do tega trenutka, ko zapuščam življenjsko obdobje kariernega politika. 

Zaradi opravljanja visokih dolžnosti sem ves ta čas imel varnostnike in šoferje, to pa mi je omogočilo, da sem si lahko katro privoščil kot eden in edini osebni avtomobil. Zdaj, ko začenjam novo obdobje in ko bom potreboval avtomobil, ki me bo lahko varno in hitro pripeljal na primer na Dunaj ali do Münchna, pa katra ni več avto, ki bi zadoščal tem potrebam. 

No, potem pa se je zgodil nek dogodek, ki je dokončno prevesil, da naj gre katra v dobrodelne namene. V začetku decembra sem dobil veliko evropsko nagrado Alcide De Gasperi. Ta nagrada je imela tudi finančni del v višini 25 tisoč evrov. Ampak Komisija za preprečevanje korupcije je ugotovila, da ta denar ne more biti moj, temveč mora v proračun. Jaz sem pa takrat že na glas govoril, kako bom denar od nagrade namenil Pediatrični kliniki. Tako sem moral kar naenkrat reči, da tega denarja ne bom mogel dati. 

Doma v družinskem krogu je nastala ideja, kaj pa če bi nekaj zares mojega - katra - prodali in izkupiček namenili tem otrokom, pa bo prav tako v redu. In zdi se mi, da smo se prav odločili. 

Foto: Damjan Končar/AMZS Renault 4 Boruta Pahorja S katro ste se vozili bolj na kratke razdalje? 

Ne, ne, s katro smo šli tudi na morje na Hrvaško, pa v Italijo. Saj veste, katra te daleč pelje, kamorkoli, to sploh ni težava. Problem katre je, da je bil avto narejen za tiste razmere, za tiste hitrosti, prometne razmere in takratne trke. Za razmere, po katerih se danes peljete po avtocesti, ko želite nekam pohiteti in priti na cilj točno, pa katra ni več. Če jo imate samo za nedeljski obisk Obale, potem je super, ni pa primerna za službeno pot, to bi odsvetoval. 

Imate kakšno zanimivo ankedoto o njej?

Uh, vse anekdote z njo so takšne, da morajo ostati anonimne. [smeh]

Včasih sem jo uporabljal tudi zato, da sem z njo bežal pred varnostniki, sploh če sem imel vmes kakšno intimno pot. Ampak sem na koncu ugotovil, da mi to nič ne pomaga, saj so itak že vsi vedeli za mojo katro in so tako hitro izvedeli, kje se nahajam.

Vaš prvi avto je bil sicer jugo. Kaj pa ostali?

Po jugu sem imel fiat tempro in kratek čas tudi lancio. Kot vsak fant oziroma moški sem želel izvedeti, kako je imeti dober avto. Ampak moram reči, da mi lancia ni dala tistega zadovoljstva, kot sem ga pričakoval. Ko smo potrebovali sredstva za nek drug nakup, sem jo zato prodal in kupil fiča. To je bilo v času, ko sem postal predsednik stranke, celo na kongres, na katerem sem bil izvoljen, sem prišel s fičom. V resnici sva zamudila na ta kongres, ampak ne zaradi fičota. Tisti fičo je bil brezhiben, bil je bele barve. Potem pa so mi ga razbili vandali, seveda iz političnih razlogov. Po tem sem šel novega fiča iskat v Celje. Bil je oker barve, ni bil lep. Njegova težava je bila, da ni polnil akumulatorja. Kar nekaj časa smo se trudili odpraviti napako, pa ni uspelo. Nato sem si rekel, da je čas za en boljši avto. In dobil katro.

Ste si tudi sami kdaj mazali roke s popravili?

Sam nisem tehnični tip, zato sem to prepustil strokovnjakom, saj se mi zdi pri takšnih stvareh prav, da jih počnejo tisti, ki znajo. To ne pomeni, da nisem sem pa tja tudi sam kaj pogledal, če je bilo treba. Ampak katra kot taka je vedno tekla brez težav. Mehaniki so se vedno zabavali, da saj če ničesar ni, se tudi ne more nič pokvariti. Pri katri je lahko edina težava z elektriko to, da prevoziš električno žico. [smeh]

Foto: Damjan Končar/AMZS Renault 4 Boruta Pahorja

Kakšen voznik pa ste, ko ste za volanom? Kakšne prekrške ste največkrat ušpičili?

Prekoračitve, seveda. Pa niti ne veliko čez omejite, večinoma po mestih. Tudi s katro je lahko šlo čez dovoljenih 50, sva šla 60, pa je bilo že preveč. 

Kaj pa slog vožnje, bolj dinamičen ali zadržan? 

Bi rekel, da povprečen. Zelo rad vozim avto, še posebej ko nimam skrbi, saj takrat lahko uživam v vožnji. Če pa so skrbi, potem je tako kot pri vseh, da glave ni za volanom, kar pa je lahko težava. 

Dražba renaulta 4 oziroma katre bivšega predsednika republike prek portala Dober avto je pritegnila ogromno pozornosti ne le v Sloveniji temveč tudi daleč prek naših meja. Gre za zelo lepo ohranjen avto, ki je s Slovenijo še posebej povezan, saj so ta model izdelovali tudi v novomeškem Revozu. Bišvi predsednik Borut Pahor jo je kupil iz druge roke pred 22 leti. Čeprav je bil kasneje evropski poslanec, nato predsednik parlamenta, predsednik vlade in nato še predsednik republike, jo je redno uporabljal kljub omejitvam, ki so jih funkcije imele. Še največja omejitev je bila, da je ni nikoli vozil med dežjem.

Tik pred prodajo je katro uradno certificiral za starodobnika. Takšni primerki se na spletišču Mobile.de prodajajo za okoli 10 tisoč in več evrov. Pahor je potihoma pričakoval, da bo zaradi dobrodelnega namena dražbe cena za njegov avto višja. A da bo njegova katra dosegla svetovni rekord, tega ni pričakoval. Doslej najdražji renault4 je bil prodan pred nekaj leti za 50 tisoč evrov. Pahorjeva katra je šla že zdavnaj prek te meje, pa dražbe še ni konec. Zaključila se bo 15. februarja ob 12. uri. 

Tehnične podrobnosti o Pahorjevem avtu so dostopne na spletnem oglasniku za rabljene avte Dober avto. 

Foto: Instagram borut pahor

Kakšen avto boste iskali sedaj, ko ne boste več imel katre?

Predvsem varen za dolge poti. Ne vem še, kakšna natančno bo moja služba, vendar obstaja verjetnost, da bom pogosto na daljših poteh. Zato bo udoben, verjetno bo iz druge roke, vsaj zaenkrat tako načrtujem. Se mi pa ne mudi, zato bom vzel nekaj, kar se mi bo zdelo primerno.

Boste sami vozili? 

Da, seveda. 

Kakšni so vam najbližje, razmišljate morda tudi o električnem?

Več ljudi me je vprašalo, ali se bom odločil za hibrida in sem ga šel pogledat. Mi je všeč. Ne vem sicer, koliko bo v naslednjih 15 letih že zares elektrike na cesti, morda bo že vodik, bomo videli. Morda bom tudi na ta način razmišljal o prihodnjem avtu, ne vem. Bi pa rabil nekaj škatlastega.

Nekaj časa sem iskal jeepa iz druge roke, pa tudi mercedesa G. Smo že dobili enega, letnik 1980. Bil sem prepričan, da bo to tisto, kar bom imel, torej varen, čeprav resda potraten. Potem se je pa izkazalo, da ima tisti G veliko tehnično napako in smo obupali.

Tako da bom sedaj verjetno iskal nek avto iz druge roke, ki bo potem dober za naslednjih 30 let. Avto želim namreč potem imeti do konca, torej da bo z menoj zdržal do konca. Ne bom ga več menjal.

Foto: Damjan Končar/AMZS Renault 4 Boruta Pahorja

Boste preden se vrnete na polno na cesto, opravili tudi kakšen tečaj varne vožnje?

Zdaj, ko mi je AMZS tako prijazno ponudil pomoč pri tem projektu, sem govoril tudi s predsednikom Andrejem Brglezom. Opomnil me je, da bi bilo po vsem tem času, ko nisem bil tako aktiven voznik, koristno udeležiti se takšnega tečaja, v korist sebe in drugih na cesti. In to res ni slaba zamisel.

Ob vseh funkcijah, ki ste jih imeli v svoji karieri, ste prekrižarili državo podolgem in počez in verjetno poznate njene ceste kot le malo drugih ljudi. Lahko zaupate, v katerih delih države so vam ceste predstavljale največji izziv? 

Vedno, ko smo se odpravljali v Bovec, smo vedeli, da nam bo vzelo veliko časa. Saj sploh ne gre za grdo cesto, ampak preprosto si moraš vzeti čas. Če smo morali priti tja in nazaj v zgoščenem času, je bil kar izziv. Mimo Idrije in Tolmina je sicer prav lepa cesta, ampak tako zavita je, pa dela so bila na cesti. Ko pa prideš enkrat do Tolmina, se šele začne najbolj zaviti del. Tudi pot v Belo krajino do Črnomlja res ni prijazna za voznika. Ampak pač greš, tako kot gredo vsi ostali. Zato pa se mi zdi ta projekt tretje razvojne osi tako pomemben.

Po katerih naših cestah pa se najraje vozite?

Treba je povedati, da je Slovenija zelo lepa. In zares lepa postane šele, ko zaviješ z avtoceste na lokalne ceste. Prekmurje je na primer prekrasno. Ko se zapelješ na Goričko, kar ne moreš nehati opazovati te ravnice. Pa sem sam morski tip … Ali pa Dolenjska … 

Kako vi gledate na razvoj mobilnosti v zadnjih letih in kako si predstavljate njeno prihodnost?

Skušam gledati skozi obnašanje svojega sina. Njemu na primer je povsem običajno, da se v Kranjsko Goro pelje z avtobusom. To, kar se je meni vedno zdela potrata časa, zanj sploh ni težko, zlahka razume. Ali pa da se gre z vlakom na Dunaj. Da se vzame dnevno karto za avto. Mislim, da mladi ljudje sami razumejo, da so potrebne neke prilagoditve v življenjskem stilu, ki pa jih hkrati ne jemljejo kot omejevanje udobja. Nova generacija že prinaša spremembe v naša življenja. Tu smo mi kot generacija fosilnih energentov korak za njimi. 

Zelo intrigantno se mi zdi vprašanje elektrike. Vsi gledamo razvoj električnih avtomobilov od znamke Tesla naprej, počasi gre razvoj na tovorna vozila, letala … Osebno se mi postavljajo vprašanja vzdržnosti električnih vozil, saj jih je treba izdelati in proizvajati energijo zanje. Mislim, da bo šla tehnologija še naprej in da bo vodik kot najbolj trajnosten vir na koncu izrinil vse. Zaupam tehnologiji, da bo našla neko rešitev. 

Kdaj mislite, da bo Urad predsednika države v svojo floto lahko sprejel povsem električni avto, je to sploh mogoče?

Je mogoče. Tu gre bolj za konceptualno odločitev, najprej predsednice oziroma predsednika, ki mora reči 'gremo v to, pa čeprav bomo morali tudi kdaj malo potrpeti in za to kaj narediti'. Proti koncu svojega mandata, ko sem vzpostavil odbor za podnebne spremembe, smo o tem razmišljali tudi v Uradu. Do neke mere je mogoče, a morate razumeti tudi, da ne gre le za vozilo predsednika države, temveč tudi za vsa spremljevalna vozila, torej vozila policije. Poleg tega gre v teh primerih za posebej homologirana, blindirana vozila, ki morajo ustrezati določenim standardom, na primer glede mase. Glede vsega tega je torej potrebnih kar veliko odločitev. 

Foto: Saša Despot Borut Pahor, predsednik republike

E-skiro ali kolo, kaj bi sami raje izbrali za mikromobilnost?

Kolo, seveda. Uživam na kolesu, bodisi da grem z njim na tržnico ali pa s cestnim kolesom iz Ljubljane na Obalo. Je pa skiro lušten za zabavo, a samo v tistem hipu. Tudi s kolesom se seveda dogajajo nesreče, a pri skiroju se mi zdi, da skriva več nevarnosti. Zdiš se vsemogočen, nato pa pridejo težave. 

Kaj bi za konec priporočili slovenskim voznikom in voznicam, kako naj se obnašajo na cesti?

Raje bi ostal kar pri sebi. Želim si, da bi vozil pametno in modro, zato da ne bi ogrožal ne sebe ne drugih. Nihče pa ni popoln, včasih se zgodijo stvari, ki si jih ne želimo. Upam, da to ne bo pomenilo nesreče ne zame ne druge. Varno vožnjo želim vsem. 

andrej.leban@styria-media.si