Oznaka XC (cross country) je pri Volvu že od leta 1997 rezervirana za najrobustnejše izpeljanke švedskih karavanov ali suvov. Ne nazadnje je najbolj znani slovenski XC tisti, s katerim se nekdanji premier odpravlja v Trento.

Pri najmanjšem modelu V40 pa dizelska izpeljanka cross country (ki skuša zapolniti švedski manko pravega malega križanca po zgledu X1 ali Q3) nima štirikolesnega pogona, kar že v štartu precej okrni njegovo siceršnjo uporabnost, še posebej v zimskih razmerah. Za ekstremne 4x4 želje je tako treba poseči po bencinskih T4 ali celo T5, medtem ko pri nemških konkurentih takšnih kompromisov ni potrebno delati.

Vrteči se vratovi dokazujejo, da je kombilimuzinski cross country zelo vpadljiv. V primerjavi s 1.200 evrov cenejšim običajnim V40 mu robustnejšo podobo dajejo poudarjeni pragovi, črni odbijači s prednjo masko iz redkega satja in dnevne LED-luči. Je malenkost ožji in zaradi vgrajenih strešnih nosilcev 13 centimetrov višji od klasičnega V40, zaradi oblikovnih posebnosti odbijačev je celo minimalno krajši.

Bistvena pri takšnih avtomobilih pa je razdalja od tal. V40 cross country je za štiri centimetre dodatno dvignjen. Na zglajenem makadamu zato ne bo težav, ne bi mu pa privoščili vožnje čez drn in strn, saj za resnejše podvige cestne pnevmatike niso primerne, prav tako avto nima nikakršnih terenskih pomagal, denimo sistema plazenja ali nadzora razporeditve navora.

Vleče in vleče

Mali volvo je torej doma na asfaltu in tam se počuti odlično. Zaradi višjega podvozja je vožnja po neravnih cestah nekoliko trša, saj le tako lahko izniči nagibanje in ostaja enako stabilen kot  običajen V40. Volan ni oster kot britev, prav tako ni informativen kot BBC, a kolesa v suhih razmerah vedno ostajajo trdno na tleh.

Foto: Andrej Leban Volvo V40 cross country Eden od biserov, vsaj dokler ne govorimo o porabi, je motor v najmočnejši dizelski izpeljanki D4. Dvolitrskemu petvaljniku po navoru premium nemški konkurenti ne pridejo do živega, ko motor "zagrabi", potem se 1.400 kilogramov težki avtomobil premika kot za stavo, pri čemer je v pomoč šeststopenjski avtomatski menjalnik, ki deluje prijazno in po potrebi hitro. Poraba je zelo odvisna od teže noge. Morda jo vozniku uspe spustiti tudi pod sedem litrov, a takrat se odpoveduje marsičemu. Realno je vsaj 7,5 litra, raje nekaj decilitrov več.

Kar je zadaj, je pač zadaj

Imeli smo priložnost, da smo se iz V40 presedli v neposrednega germanskega tekmeca. Tudi ta je bil znotraj izdelan zelo kakovostno z izbranimi materiali, a ... tako zelo pust. V40 cross country pa zna kombinirati čist in uporaben dizajn, denimo osvetljeno prestavno ročico ali brezokvirno ogledalo. Presenetijo slovenska obvestila na prilagodljivih osrednjih merilnikih. Merilnik ekonomičnosti se razlikuje od podobnih izdelkov konkurentov, saj upošteva dejanske razmere pod kolesi. To pomeni, da vas bo pohvalil tudi, če boste peljali v klanec in pri tem "kurili" 20 litrov, saj bo vedel, da takrat manj pač ne gre.

Zadaj sedeči imajo povprečno prostora, podpovprečno velik prtljažnik (335 litrov) pa krni še ozek dostop. Malce si uporabnost povrne z dvojnim dnom, tudi redkejši obiski črpalk zaradi 60-litrskega rezervoarja za gorivo sporočajo, kam so šli "izgubljeni" litri. 

Foto: Andrej Leban Volvo V40 cross country V kabini je zvok motorja precej slišen, je pa njegovo drdranje prijetno. Od zvoka petvaljnika, ki je bil desetletja zaščitni znak Švedov, se bo, kot je znano, treba počasi posloviti, saj je Volvo napovedal le še tri- in štirivaljne motorje. O kakovosti izdelave ni pomislekov.

Ko bi imeli vsi takšen tempomat

Varnost je pregovorno vrhunska. V40 cross country je tako kot civilni bratec serijsko eden najvarnejših avtomobilov na svetu, če navžemo zgolj serijsko zračno blazino za pešce ali sistem za prepoznavanje pešcev. Testnika z najvišjo opremo summum je dodatno krasil še radarski tempomat, ki omogoča tako ležerno vožnjo v zastoju kot dinamično pot po avtocesti, saj njegovi možgani zelo dobro predvidevajo, zato je veliko manj silovitih pojemkov ali pospeškov, kot pri konkurenčnih izdelkih. Gre skratka za enega najbolj intuitivnih radarskih tempomatov na trgu, ki je kljub nič kaj majhni ceni nujen dodatek avta, še posebej ko stopi v ospredje njegova povezava z varnostnimi sistemi.

Je pa eden povsem neuporabnih dodatkov branje prometnih znakov za omejitve hitrosti, saj ne upošteva, da se omejitev na križiščih ali ob vstopu na avtocesto konča. Veliko boljša bi bila navezava na podatke navigacijske naprave.

Imeti ga ni poceni

V40 cross country je alter avtomobil za tiste, ki želijo izstopati brez nastopaštva. A uresničitev želje ni poceni. Testnik je bil resda z vrha ponudbe, a motor in najvišja oprema summum že sama po sebi zahtevata skoraj 36 tisočakov, dodatki pa so ceno dvignili na že skoraj pregrešnih 44 tisoč evrov. Ni malo za avto, ki v osnovi spada v "golfov" razred. Seveda je mogoče to številko racionalno zmanjšati z manj bohotno opremo. Namig: tudi D3 je še vedno močan in še vedno petvaljnik, pa še varčnejši je.

Podatki o vozilu (volvo V40 cross country D4 avt., summum)

Motor: 1.984 cm3, dizelski, petvaljni
Najvišja moč: 130 kW (177 KM) pri 3.500 vrt.
Največji navor: 400 Nm od 1.750 vrtljajev
Poraba na testu: 7,6 litra/100 km (mešani cikel), izpust 137 g CO2/km
Zmogljivosti: 209 km/h, 8,3 sekunde od 0 do 100 km/h
Prtljažnik: 335–1.032 litrov
Cena: 35.201/44.014 evrov (testni)