Organizator dirke Iztok Boltez je povedal, da so letos nekoliko spremenili koncept dirke, saj so se namreč tekmovalci v hitrostnih preizkušnjah, namesto v posameznih vožnjah na čas, pomerili v skupinskih vožnjah. Kot mu je znano, se za takšen način dirkanja odločajo tudi drugi organizatorji. Sprememba se je dobro obnesla, zato bodo tako nadaljevali tudi v prihodnje.
Na pripombo enega od tekmovalcev, da se mu je steza v primerjavi s,prejšnjimi leti zdela bolj podobna avtocesti, je odgovoril, da je bolje, da je sama steza nekoliko manj zahtevna in dirka teče bolj ali manj nemoteno do konca, kot pa da se kakšen avto »zakoplje« na preveč zahtevnem terenu, potem pa drugi za njim čakajo ali pa kot ovira celo prepreči nadaljevanje dirke. Dodal je, da je pomembno vlogo odigralo tudi lepo vreme, ki je privabilo okrog pet tisoč gledalcev, ki so poskrbeli za zares dobro vzdušje.
Po dežju in snegu ... je blatno
V soboto in nedeljo, ko je potekala dirka, je vreme sicer bilo res odlično, nekaj dni prej pa je deževalo in snežilo, zato je bila steza dodobra namočena. To je sicer od gledalcev zahtevalo dobro nepremočljivo obutev, ta je zaradi neurejenega terena v gramoznici tudi sicer priporočljiva, a je pripomoglo tudi k zelo atraktivnim prestavami tekmovalcev, ki so se svojega posla v vsekakor lotili z veliko tekmovalnega navdušenja.
V marsikaterem primeru je bil dirkaški zagon celo tako velik, da so se lomile vzmeti in preme, avtomobilov, prebijale gume, nekateri pa so celo izgubili kolo ali ob cesti omagali zaradi mehanskih okvar. Vsaj ob enem od dirkalnih jeepov grand cherokeejev, ti so bili najbolj pogostiti v kategoriji avtomobilov z bencinskimi motorji z delovnimi prostorninami nad 2.000 kubičnih centimetrov, se je po dirki zaslišal stavek: »Za letos je kon'c!«
Zmagovalec v tej kategoriji Janez Marolt je takoj po dirki povedal, da je bila proga dobra. Na njej bilo nekaj lukenj, ki so jih naredili prejšnji tekmovalci, sicer pa je bila lepa in gladka. Le na enem ovinku je bila preveč suha, zato so gume preveč zagrabile, zadek ni zdrsnil in njegov zasledovalec ga je skoraj ujel.
Dirka je predvsem zabava
V kategoriji avtomobilov z bencinskimi motorji pod 2.000 kubičnimi centimetri se je s kio sportage pomerila tudi voznica Tanja Žerjal, ki je na vprašanje, kakšen se ji zdi njen položaj v pretežno moški konkurenci, odgovorila, da je to »hudo« in da je izziv, da še bolj vztrajaš. Poleg slovenskega sicer tekmuje tudi v pokalu Istre na Hrvaškem. Tokratna dirka pa je bila tudi test novega avtomobila, ki se je dobro obnesel. Doslej je namreč tekmovala z lado nivo, ki pa ni bila več konkurenčna, zato so se v ekipi odločili za kio. Sicer pa že tretjo sezono tekmuje zato, ker jo to preprosto veseli.
V Tanjin avtomobil je ekipa sicer vložila precej dela, kar pa ne velja za avtomobil Nejca Šranca iz okolice Radovljice, ki je na dirki že šestič nastopil z suzukijem vitaro 1,6 16V, ki ji je od predelav v glavnem namenil le terenske gume in šport ni sedež.
Svojo fiat pando je bolj predelal Andrej Grm iz Bohinja, ki je sicer ohranil njen pogonski sklop, ki velja za precej dobrega, zato pa drugi avtomobili »donirali« dele podvozja, ki je tudi nekoliko povišano, da je bolj kos terenu. Grm pravi, da se je panda na dirki dobro obnesla, zadovoljen pa je tudi bil, ker je tokrat z njo prvič pripeljal do cilja. Dodaja tudi, da si na dirki, kjer so tekmeci v glavnem veliki , s pando kar majhen junak. V redu je že, če prideš do cilja.
V kategoriji štirikolesnikov se je pomeril tudi Igor Mrazovec iz Medulina, ki je konec dirke pričakal na skladovnici hlodov ob progi, saj je njegov avtomobil ostal brez gume. Povedal je, da je na dirko prišel za zabavo, kar je tudi bila, dokler ni »guma rekla nasvidenje«. Odstop sicer ni vplival na njegovo dirkalno sezono, saj so zanj bolj pomembne dirke na Hrvaškem ter v Srbiji in Bosni in Hercegovini.
Razred »hard«
Poseben del dirke so bile tri težavnostne preizkušnje iz razreda »hard«. Prva je za ogrevanje gledalcev poskrbela že v soboto popoldne, v nedeljo pa smo si lahko ogledali še dve, na katerih so tekmovalci pokazali, da njihovi terenski avtomobili zmorejo tudi tisto, kar se nam navadnim smrtnikom zares zdi nemogoče. No zadnja preizkušnja je z množičnim zastojem v vstopu v ozko globel poskrbela tudi za posebno atrakcijo, zaradi katere bi se dirka skoraj končala.
Končala pa se ni in po razburljivi vožnji preživelih dirkalnikov je slavil avstrijski voznik Daniel Melbacher. Morda bi bilo drugače, če se slovenski voznik Erik Žorž iz Dutovelj na strmem klancu ne bi »zaplezal« in izgubil preveč časa.
V odmoru pred tretjo preizkušnjo je povedal, da je bil v soboto sicer prvi, na prvi nedeljski preizkušnji pa se mu je polomil sestavni del vitla, ki so ga kupili prejšnji teden in naj bi bil najboljši na svetu. Kljub temu mu je uspelo dirko končati in uvrstil se je na drugo mesto.
Dodal je, da je njegov avtomobil, z izjemo zobnikov in podobnih delov, skoraj v celoti lastne izdelave. Pri dirkalniku za težavnostne preizkušnje so sicer najbolj pomembni podvozje in močan motor. Njegov dirkalnik namreč poganja Chevroletov 6-litrski motor V8, ki razvije moč 420 'konjev'.
Na dirki je prvič sodeloval tudi avstrijski voznik Alexander Kurfner, ki je povedal, da je bila steza zelo dobra. Kljub temu, da ne šteje za avstrijsko prvenstvo, je bila dirka »kul«. Letos je bil sicer predzadnji, saj se mu je avtomobil kar trikrat pokvaril, ampak dodaja, da bo mogoče čez eno leto imel več sreče.