Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Želim si, da bi postala afera Dieselgate prelomna točka, po kateri bi moralo biti jasno, da si z lovljenjem nekih norm ne bomo ohranili zdravja.

Nisem še srečal tistega, ki bi se pred nakupom avta poglabljal v podatke, skrite tam spodaj nekje v obveznem delu vsake avtomobilske reklame. Da bi si zaradi desetih gramov CO2 ali nekaj mikrogramov razlike med "noksiji" ali trdnimi delci belil glavo in si raje kupil 1,0 turbobencinski motor namesto primerljivo močnega 1,6-litrskega dizla? Ja, pa ja. 

Dizla se kupi, ker je njegov navor udobnejši, bencinarja, ker je bolj eksploziven in boljši za po mestih. To je okvirno vsa resnica. Kdor bo nalagal s porabo in nekakšnimi stroški uporabe, naj bo najprej pošten in pove, koliko kilometrov prevozi prek leta in koliko več bo takoj na začetku odštel za dizla, nato pa še vsako leto za redni in izredni servis. 

Okoljsko deklariranim ostanejo kolesa, saj so električni avti v tem hipu pač še predragi in tudi ne ravno čisti, ko jih pitamo z elektriko iz Šoštanja. Dragi pa bodo vse dokler bo toliko denarja pogoltnil razvoj "čistejših dizlov."

Normna poraba pa se je tako ali tako izrodila le še v stvar posmeha. Zase lahko trdim, da znam imeti peresno lahko nogo, a ob takšnih mizernih podatkih, kot jih oglašujejo nekateri avtomobilisti, se lahko le sprašujem, zakaj je še dovoljeno opletati z njimi. 

Izguba zaupanja priložnost za nov premislek

Ne zavidam te dni še nedavna ponosnim lastnikom golfov in passatov. In audijev A4, pa škod octavij. Ni lepo, če nekdo zlorabi zaupanje, da voziš vsestransko napredne avtomobile, ki so narejeni za 21. stoletje, kjer je učinkovitost na vseh področjih eno od osnovnih načel. Še posebej pa je nerazumljivo, ko takšna napredna ustanova, kar je VW nedvomno vedno bil, podzvame takšno nizkotno taktiko goljufanja s programsko opremo, da bi le zadostil nekim normam. Ne delam si sicer utvar, da česa podobnega ni sposoben še kakšen drug koncern, tudi izven avtomobilistične sfere, a še bolj me skrbi evropska uradniška anemičnost. Američani, ki jih tako radi zasmehujemo zaradi njihove potratne rabe energije, so bili v tem primeru jasno na strani potrošnika, njihove agencije so s svojo vztrajnostjo pripeljale VW do točke, ko je moral sam od sebe priznati, kaj je zakuhal. Da, Amerika je z napredno okoljsko zakonodajo te dni lahko v marsičem vzor EU. OK, razen vrtin na Aljaski.

Pa saj pri temu vpoklicu ni počila le kaka matica!

Medtem ko v ZDA na ražnju kongresnih zaslišanj že pražijo Volkswagnove veljake, smo v Evropi v zadnjih treh tednih od izbruha afere zgolj šteli prizadete avtomobile. Vsa vprašanja potrošniških organizacij in medijev, kaj bodo za zaščito lastnikov in vseh ostalih v zvezi s tem naredili komisija, ministrstva, direktorati, agencije za prometno varnost in podobna uradniška združenja, so naletele na zid z imenom Direktiva 2007/46/EC, v kateri je po uradniški logiki razlage vse popolnoma jasno in standardno poskrbljeno za takšne neljube primere. Naj poči matica ali se pojavi rja pred iztekom garancije: za AVP, ministrstvo za infrastrukturo in ostale je to eno in isto kot osem milijonov v Evropi vpoklicanih avtov, v katerih je proizvajalec zlonamerno brkljal po računalniku in v resnici dokazljivo precej bolj onesnaževal okolico, kot se trdi v oglasih. Samo da imamo 2007/46/EC.

"Če bi se držali zgolj standardov, bi še vedno pod Peco medvede lovili," pravi na takšen ne-odziv in prelaganje oziroma minimiziranje odgovornosti Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije. Dam mu prav. V skladu s takratnimi standardi Carlu Benzu nikoli ne bi bilo dovoljeno izdelati samovozeče kočije, uradniki pa bi še vedno pilili gosja peresa.

Deklarativno zna blebetati vsak

In kaj bi namesto privoščljivega komentiranja vseh ne-Vagovskih voznikov te dni pričakoval? Več stvari.

Najprej, da bi se zavedali, da so Dieselgate in avtomobilske emisije že danes težava vseh nas. 12 odstotkov otrok, ki imajo zgolj v Ljubljani težave z astmo zaradi prometa oziroma tistih nevidnih trdnih delcev, ob katerih sicer zamahnemo z roko, bi moralo že biti zadosten razlog za učinkovito in odgovorno ukrepanje države ter slehernega kupca.

Slednjega nenazadnje zato, ker njegov v povprečju prek devet let star avto v zrak izpušča še precej hujšo svinjarijo od euro5 dizelskega volkswagna.

Pričakoval bi torej pametne spodbude v korist novejšim oziroma bistveno bolj (realno) ekološko sprejemljivim avtom, od katerih bo imela veliko koristi hkrati tudi prometna varnost. Dizlov v tej zgodbi prej ali slej ne bo več smelo biti. Pričakoval bi denimo, da če je država že tako napredna, da obdavčuje nove avte po lestvici CO2 izpustov, naj vsaj vsake toliko posodobi to lestvico, ne pa da je glede na razrede postalo že skoraj povsem vseeno, kakšen model avtomobila si nabaviti, saj jih zaradi razvoja v zadnjih letih že večina spada v prva dva razreda.

Pričakoval bi tudi, da bi uradniki stopili z neba in se znali vživeti v kožo navadnih državljanov. Da bi takoj ponudili odgovore oziroma pojasnila, ki zadevajo več desettisoče tistih, ki plačujejo za njihove službe. Da dajo vedeti, da so stvari pod kontrolo in sprejeti ustrezni ukrepi. Tudi takšni "out of the box", če je treba.

Namesto tega na spletni strani ministrstva za infrastrukturo, ki bi po logiki stvari menda moralo biti odgovorno tudi za tisto, kar se dogaja z avtomobili, lahko danes berem le ažurno spisano vest, v kateri je ponosna izjava, kako minister oziroma Slovenija pred ostalimi kolegi iz članic EU v Luksemburgu "pozdravljata ukrepe za spodbujanje kolesarjenja" in poudarjata "pomen ozaveščenosti." Kot redni kolesar imam pravico, da mi gre na smeh. Trpki smeh.

andrej.leban@zurnal24.si