Tudi v prometu prihaja do situacij, ko mladostniki vrstnike spodbujajo k tveganemu vedenju. Ti izziv sprejmejo in so pripravljeni tvegati življenje za občutek pripadnosti, opozarjajo na agenciji za varnost prometa. Predavateljica na psihosocialnih delavnicah Anica Pišl vzroke za to med drugim vidi v pomanjkanju spodbujanja čuta odgovornosti.

Na AVP izpostavljajo, da je raziskava oddelka za psihologijo Univerze v Torinu pokazala na dva bistvena dejavnika tvegane vožnje pri odraščajoči mladini. Eden je razvoj identitete in drugi razvoj družbene pripadnosti.

Sovrstnikom se je treba dokazati

Mladim tvegana vožnja pomeni dokazovanje odraslosti. "Na ta način sebi in svojim sovrstnikom dokazujejo svojo neustrašnost in samozavest, kar seveda kaže na njihovo zmotno prepričanje, da obvladajo situacije v prometu," pojasnjujejo na agenciji.

Med razlogi za tvegano vožnjo sta tudi potreba po samopotrjevanju in želja po razkazovanju zmožnosti vozila. Na ta način mladi poskušajo poudariti svojo moč in pogum. Nekateri so celo prepričani, da z delovanjem v nasprotju s pravili oziroma z namenskimi kršitvami zakonodaje kažejo svojo neodvisnost in samostojnost ter zmožnost sprejemanja lastnih odločitev.

Najbolj pa so mladi v raziskavi poudarili potrebo po primerjavi lastnih sposobnosti s sposobnostmi sovrstnikov. Med mladimi je zelo močna potreba po občutku enakosti z vrstniki ali po tem, da bi jih v določenih elementih presegli. Prav zato tudi v prometu prihaja do situacij, ko mladostniki svoje vrstnike spodbujajo k tveganemu vedenju, so še zapisali v agenciji.

Krivi tudi mediji, videoigrice in televizija

Anica Pišl, predavateljica na psihosocialnih delavnicah Zdravstvenega doma Ljubljana, razloge za takšno početje na eni strani vidi v sporočilih medijev in družbe, ki so naravnana k takojšnjemu zadovoljevanju potreb, na drugi strani pa tudi v vzgoji s strani staršev.

Kot je za STA opozorila Pišlova, se premalo poudarja in goji odgovornost do sebe in drugih. "Tudi znotraj družine so mladostniki od določenega obdobja pogosto preveč zaščiteni, da bi se soočali s posledicami lastnega vedenja in odločitev," je pojasnila.

Poleg tega pa že majhni otroci preko filmov, videoigric in podobnih vsebin dobijo izkušnje s hitrostjo, volanom in prometom. Kot izpostavlja Pišlova, ob tem dobivajo popačena sporočila, saj v videoigricah ni poškodb in trpljenja, pač pa se po nesreči z vožnjo nadaljuje.

Prav takšna sporočila otroke in mladostnike usmerjajo v tehnično izpopolnjevanje za borbenost in obvladovanje vožnje z čim večjimi hitrostmi. Iz tega pa lahko izhaja nadaljevanje potrjevanja teh sposobnosti na cesti, tekmovalnost in izzivalna vožnja.

Uvajanje za vožnjo med 16. in 21. letom starosti

Pogosto jih z realnostjo sooči šele izguba enega ali več vrstnikov, ki so bodisi izgubili življenje ali postali invalidi zaradi prometne nesreče. Toleranca do alkohola in drog pa še dodatno popači realnost in vzpodbudi impulzivno vedenje ter zmanjša ali onemogoči sposobnost ocene lastnih zmožnosti in tveganosti določene situacije, še navaja.

Obenem Pišlova opozarja, da je v mladostniškem obdobju za funkcije predvidevanja in prepoznavanja tveganih situacij človek še nezrel, zato mladi ne začutijo nevarnosti. Počutijo se sposobni, močni in "nesmrtni". To pretirano zaupanje vase pa doživljajo kot odraslost, pojasnjuje.

Pišlova se zato zavzema za uvajanje in usposabljanje za vožnjo med 16. in 21. letom starosti, ko tudi možgani predvidoma že dozorijo. Mladi bi morali dobiti priložnost, da se postopoma učijo odgovornega ravnanja, prepoznavanja meja svojih sposobnosti in upoštevanja omejitev, ki jih predpisujejo zakoni in predpisi - tudi cestnoprometni, dodaja.