Pa ne le zato, ker živim v centru in "ne potrebujem avtomobila", ker se v službo in po opravkih vozim s kolesom in ker sem vedno ob sebi imela šoferja, ki je kraljeval na skoraj vseh vožnjah. Ne, predvsem zato, ker sem se po nekaj meni kritičnih situacijah vožnje preprosto ustrašila in dobila strah, ki je z nadaljnjimi poskusi in nekaj prepiri za volanom le rasel. Pa sem res nesposobna voznica? Sebi se nisem zdela nikoli. Le strah me je bilo kritičnih situacij, ki se seveda lahko pripetijo kadarkoli.

Ko sem nekega dne med kosilom sodelavcu iz sekcije avto omenila svojo težavo, me je takoj potolažil, da nisem edina, da so forumi polni zapisov s podobnimi zgodbami, in da je čas, da se s strahom soočim. "Na varnem," je rekel. In sva se odpeljala na Vransko v tamkajšnji center varne vožnje AMZS, na tečaj varne vožnje.

Foto: Gregor Prebil Tečaj varne vožnje

Pred tem za volanom nisem sedela več kot eno leto in priznati moram, da sem se med potjo na Vransko počutila podobno kot takrat, ko sem se odpravljala na prvo uro vožnje v avtošolo. Živčnost je naraščala, vse dokler se z inštruktorjem po krajšem pogovoru nisva odpravila do avtomobila. "Najprej bova obnovila osnove," me je pomiril Danijel Granda, inštruktor varne vožnje, in mi spomin osvežil s pravilno nastavitvijo sedeža, pasu in položajem rok. Ja, osnove, ki pa jih po besedah inštruktorja obvlada premalo ljudi, tudi tistih najbolj izkušenih voznikov.

Sedež je bil nastavljen, jaz za volanom, pritisk na gumb start in že sva se vozila po poligonu. Na strah sem pozabila že med prvo vožnjo med stožci, adrenalin namesto njega pa začutila pri prvi lekciji, zaviranju na klančini – na mokri gladki površini in na mokri mešani podlagi. In če sem bila do zdaj vajena nežnega mestnega zaviranja, sem se morala tu odzvati hitro in z vso močjo. Na gladki podlagi je šlo, ko pa sta podlagi različni, avto hitro zanese. In takrat so pomembne hitre reakcije, tiste, ki sem se jih vedno na skrivaj bala. Ampak na tečaju te na to, kaj se bo zgodilo, predhodno opozori inštruktor, ki razloži tudi, kako se je treba ob določenem trenutku odzvati. Pri tej vaji sem se naučila razlik pri zaviranju na različnih podlagah, kako ravnati z volanom, kako reagirati med zaviranjem z zaviralnim sistemom ABS in kako zelo pomembna je varnostna razdalja.

Foto: Gregor Prebil Tečaj varne vožnje

Sklopka in obračanje volana sta bila v ospredju pri naslednji lekciji – umikanju nenadni oviri na spolzki podlagi. Potem ko sem med prvim poskusom oplazila oviro, vodni curek, sem ugotovila, da je umirjeno in pravočasno vrtenje volana še kako pomembno, prav tako to, da v oviro ne smeš gledati. Ovire sem nato obvozila tako, kot se spodobi, in vajo na poligonu nadaljevala z lekcijo hitrega spodnašanja na hidravlični podlagi. "Če boš gledala naravnost, v smer, kamor želiš peljati, ti bo uspelo," me je pred prvim poskusom spodbudil inštruktor, in res je bilo tako. Pri nenadnem spodnašanju zadnjega dela je pomembno hitro in odločno vrtenje volana, obvladovanje vozila pa je v tem primeru lažje, če vozimo hitreje.

Manj agresivni moramo biti pri vožnji v ovinek na spolzki podlagi. Da nas ne odnese in da ohranimo želeno smer, je treba dobiti občutek odvzemanja in dodajanja plina, z volanom pa ravnati tako, "kot počnejo vozniki formule ena", razlaga inštruktor. Kot sem ugotovila že pri prejšnjih vajah, me je tudi tu rešilo zaupanje občutku. In da se bom tako hitro in lepo vozila po spolzkem krožišču, si res nisem predstavljala.

Začela sem uživati

Ob pohvalah inštruktorja je moja samozavest rasla, užitek je bil vse večji in preizkušanje testnega avtomobila mi je pričaralo nasmeh na obraz. Uživala sem! Tri ure individualne varne vožnje so minile prehitro, zdaj pa so pred menoj ure vožnje v pravem prometu. Če se s strahom pred vožnjo soočate tudi sami, se le odpravite na tečaj varne vožnje ali pa znanje obnovite s krajšimi tečaji vožnje v šoli vožnje. Meni ni žal, česa sem se bala pred tem, pa se sploh več ne spomnim.