Ura je nekaj minut čez 13, za zaprto rampo tovornjaka pa tiči naša “dirkalna tehnika”, ki je pripravljena za odhod na domačo dirko - v Lučine zraven Gorenje vasi. Dirko že vrsto let, letos je jubilejna 20-ta, organizira moj klub, ljubljanska AMD Zvezda.
Tokrat bom za volanom tovornjaka zamenjal Igorja Rupnika, svojega glavnega mehanika, ki je premor po dirki na Gorjance izkoristil za daljši dopust in se nam bo pridružil šele v soboto. Na dirko, ki nam je tako rekoč na domačem dvorišču, le 34 kilometrov stran, se odpravljava z Dejanom Šobarjem. Dejan že dolga leta skrbi za logistiko moštva, za pripravo dirkalnika in tudi za končne kontrole vsega narejenega - da se lahko, ko se prižge zelena luč na startu, na progo podam s popolnim zaupanjem v dirkalnik.
Igorju in Dejanu sem v letošnji sezoni naložil obilico nenačrtovanega dela. Po nesreči na dirki evropskega prvenstva na Češkem sta v izjemno kratkem času uspela usposobiti dirkalnik za nastop v Skradinu. Vendar delo s tem ni bilo končano, bilo je potrebno na novo nastaviti podvozje, na Gorjancih pa nam je zagodla še elektrika.
Kdo je naša Lola?
Zaradi izjemno slabe asfaltne podlage na Gorjancih pa sta morala temeljito pregledati dobesedno vsak vijak na naši Loli. Le-ta je polnokrvni dirkalnik formule 3, ki je izjemno občutljiv in potrebuje nenehno "nego". Poganja jo dvolitrski Cosworth, ki s približno 285 konjskimi moči sicer ne sodi med najzmogljivejše v razredu, se pa odlikuje z odličnim navorom in zanesljivostjo.
Okoli 14. ure sva z Dejanom že prispela v Lučine. Organizator nam je tako kot vsako leto priskrbel ustrezen prostor v boksih, ki so na tej dirki zelo daleč od štarta in je potrebno posebej organizirati prevoz mehanikov. V formuli dirkač nujno potrebuje zunanjo pomoč že ob pripenjanju z varnostnimi pasovi in tudi ob zagonu motorja - sam z Lolo bom ostal šele na tekmovalni progi.
Boksi na gorskih dirkah so podobni avtokampu. Potrebno je postaviti šotor, pod katerim je dirkalnik, obvezna je tudi druga kamp oprema: stoli, mize in drugi pripomočki. Veliko dirkačev potuje tudi z avtodomi, dirkalni avtomobili pa so na prikolicah ali v tovornjakih.
Ni milosti glede nepravilnosti
Po postavitvi boksa sem se odpravil na "verifikacijo" oziroma administrativni sprejem. Prijazna dekleta iz AMD Zvezda s Karmen Prelog na čelu so pregledale dokumente - vozniško dovoljenje in dirkalno licenco. Po zdravniškem pregledu pa sem dobil tudi štartno številko in obvezne reklamne nalepke organizatorja. Le te smo z Dejanom polepili na naš dirkalnik ter se odpravili na tehnični pregled.
Na tehničnem pregledu nas je dočakal Jože Kramžar, dolgoletni tehnični komisar ter strah in trepet mnogih dirkačev. Njegova naloga je preveriti, da so dirkalniki v skladu s tehničnimi pravili. Pri tem je neusmiljen, pa naj si gre za še tako "nepomembno" malenkost.
Seveda ni bilo nobenega dvoma, da naša Lola ne bi bila v skladu s pravili in po malo daljšem čakanju smo uspešno prestali še to formalnost. S tem je bil uradni petkov program končan, dirkalnik je nazaj v boksih in Dejan bo še zadnjič preveril, ali je vse pripravljeno za sobotne treninge.
Kam so postavili gume
Sam sem se z osebnim avtom odpravil na dirkalno progo. Izvrstno poznam vsak centimeter te proge, ki je letos podaljšana za okoli 300 metrov. A jo moram prevoziti vsaj petkrat ali šestkrat, da bi se seznanil z morebitnimi novimi neravninami, pa tudi s postavitvijo zaščitnih gum ob progi, s katerimi nas je v preteklosti organizator znal neprijetno presenetiti.
Pri ogledu proge, ki poteka na cesti, odprti za promet, se poskušam voziti čim hitreje, a velikokrat je to zaradi pregostega prometa nemogoče. Občutek v formuli, ko sediš le par centimetrov nad tlemi, je seveda neprimerljiv z občutkom v osebnem avtu. Pa vendarle mi dolgoletne izkušnje omogočajo, da v dirkalno vožnjo uspešno vnesem informacije, ki jih pridobim ob ogledu proge.
Petek je za nami in že nestrpno čakam sobotne treninge. Tudi T-2 Prokarting moštvo bo v polni postavi: Špelica, Igor, Dejan in jaz.