Citroën je znan po inovativnih presenečenjih. Teh je bilo v preteklosti ogromno. Od takih, ki so navdušili, spomnimo se „žabe“ in „spačka“, do takih, ki me niso prepričali. Med slednje štejem zadnje generacije srednje velikih kompaktnih avtomobilov, tudi C4, ki je primerljivo velik s C4 cactusom. V C4 nisem zaznal vznemirjenja, športni vozniki zaradi mehkega podvozja in dolgih prestav ne morejo uživati. Vozilo vidim bolj kot ne udobno sredstvo za prevoz od točke A do točke B.
Cactus me je presenetil – pozitivno!
Najprej se bom ustavil pri obliki. Ozki dnevni žarometi so povzeti po zgoraj omenjenih enoprostorcih, kar je pohvalno. V oči dobesedno bodejo zračni žepi vgrajeni v bočna vrata, ki preprečujejo praske in buške na karoseriji, s tem pa tudi nižajo stroške popravil pri avtokleparjih. Inovativna rešitev, ki je na testu med mimoidočimi zbijala kar precej pozornosti. Nenavadni so tudi zajetni strešni nosilci, ki ustvarjajo občutek lebdenja. Zadek je s kombinacijo malih oglatih žarometov, malega stekla in obilo plastike, še najmanj zanimiv. Citroënovim oblikovalcem pohvala za drznost in drugačnost, zaradi katere vozilo izstopa v množici drugih malih mestnih križancev, ki „rastejo kot gobe po dežju“.
Čiste linije in hi-tech občutek v kabini
Kabina je pohvalno hi-tech, s pridihom staromodnosti. S tem mislim na razširjen sedežni del sopotnikovega sedeža spredaj, ki spominja na udobno zofo iz dnevne sobe. Lahko potrdim, da je udobna, zato sopotnik spredaj v avtomobilu sedi najbolj udobno.
Všeč mi je rešitev, da so zračno blazino izpred sopotnika preselili v strop. Zato sem dobil občutek, da sedim v večjem avtomobilu, kot sicer je. Hi-tech je osrednji 7-palčni ekran na dotik, oziroma tablica, s čimer so se rešili številnih gumbov, ki jih je v „zastarelem“ C4 res preveč, voznik pa podatke o hitrosti pridobiva z drugega digitalnega ekrana nameščenega za volanom.
Krmilni mehanizem ni več tako velik, kot v tovornjakih, kar smo vajeni iz prejšnjih modelov z dvojno puščico, pač pa je z rahlo odrezanim spodnjim in zgornjim delom bolj privlačen. Še najmanj uporabno deluje nerodna velika ročna zavora, ki krati precej prostora med sedežema spredaj. Še posebej čudno zato, ker so s samodejnim menjalnikom v obliki potisnih tipk privarčevali precej prostora in bi med sedežema pričakovali uporabne odlagalne površine. Pogrešali sem predvsem odlagališča za pijačo.
Manj je več
Prvič: potniki zadaj lahko okna s pomočjo vtiča odprejo le v stran. Ok, če imaš majhnega otroka je to vseeno, tudi klima reši zadrego v vročih dneh.
Drugič. Zadnja klop ni deljiva. Francozi v svojih raziskavah pravijo, da 85 odstotkov ljudi nikoli ne podre zadnje klopi. Tisti, ki ima otroka in s tem veliko prtljage, mu deljiva zadnja klop koristi. Sploh, če otroški sedež vseskozi s seboj vozi na zadnji klopi.
Tretjič: lučka za osvetlitev zadnje klopi. Ko sem v temi želel pripasati otroka v otroški sedež, sem si moral pomagati z osvetlitvijo na mobilnem telefonu. Zelo nepriročno, čeprav lučka ne stane veliko.
Četrtič: zaradi vgradnje zračne blazine v streho so ročke za oprijem namesto zgoraj nad steklom nameščene na oblogi bočnih vrat, kar ni najbolj priročno.
Petič: le štiri zvezdice Euro NCAP. Avto se je med simuliranjem čelnega in bočnega trka sicer izkazal kot dokaj varen za potnike, slabši rezultat pa je dala simulacija bočnega trka v drog, kjer je bila zaščita voznikovega prsnega koša na meji sprejemljivega. Dodatno je zadnjo zvezdico po najnovejših zaostrenih standardih testiranja pomagalo odškrtniti tudi dejstvo, da cactus ne pozna kakšnih posebnih aktivnih pomagal za preprečevanje nesreč, kot je city AEB.
Lahkoten v mestu, varčen na avtocesti
Osnovni petvratni križanec z vstopnim bencinskim motorjem stane manj kot 14 tisočakov, testni štirivaljni dizel z opremo shine, ki med drugim vključuje kamero za vzvratno vožnjo s prikazom na 7- palčnem zaslonu na dotik, pomoč pri parkiranju zadaj, paket navigacija z navigacijskim sistemom, avdio s šestimi zvočniki s prostorskim zvokom in funkcijo jukebox, … pa 19.700 evrov.
Motor:1.560 ccm, 62 kW (92 KM), 230 Nm pri 2.750 vrt.
Poraba na testu:4,7 litra /100 km
Zmogljivosti:182 km/h, 11,4 sek
Cena:od 13.900 € (osnovni), 19.700 € (testni)
AvtoTest
Sedeži so udobni, čeprav je vozniški nasajen presenetljivo nizko, zato se v C4 cactusu nisem počutil kot v tipičnem mestnem križancu. Ekran na dotik je očem všečen, na žalost pa so nekatere ikone, predvsem za iskanje radijskih postaj, premajhne, kar se pozna na osredotočenosti na vožnjo. Kamera za vzvratno vožnjo je ponoči in v dežju skoraj neuporabna, zato se mora voznik zanašati na parkirna tipala. Krmilni mehanizem je izredno lahkoten, kar poskrbi za dodatno udobje v mestih. Na cesti je sproščujoči potovalnik, čeprav vzmetenje ni tako udobno, kot v C4. To pomeni, da dobro gladi neravnine, ne pa tudi udarcev pri vožnji prek večjih lukenj. Še vedno se nekoliko nagiba v ovinkih, a ne drastično. Oprijema je dovolj, tudi za malo več veselja. Še zdaleč pa to ni športno vozilo.
1,6-litrski dizel z 68 kilovatov moči je povsem spodobno zmogljiv tako v mestu, kot na avtocesti. Ne gre za presežek športnosti, se pa vključuje v Citroënovo filozofijo nižanja stroškov lastništva, ki naj bi bili v primerjavi s C4 nižji kar za petino. V prid temu govori skupna poraba, ki je bila 4,7 litra. Odlično. Na avtocesti iz Ljubljane proti Kopru smo pri hitrosti 130 km/h namerili porabo celo samo 4,4 litra, pri vzpenjanju po regionalni cesti proti Bovcu je poraba narasla na 5,3 litra. Sam bi izbral najzmogljivejšo različico trivaljnega turbobencinskega agregata z 81 kilovati moči (110 KM) in 205 Nm navora dosegljivega že v nizkih vrtljajih. Zaradi turbopuhala in nizke mase je v mestih zelo poskočen in bolje vodljiv. Med ročnim in robotiziranim menjalnikom, bi se odločil za ročnega, noben od njiju pa ni narejen za potrebe dinamičnih voznikov. V avtomobilu sem pogrešal merilnik vrtljajev motorja.
C4 cactus ni tipičen mestni križanec. Ne samo zaradi šarmantnega videza, ki ga štejem med adute, tudi zaradi udobnejše in prostornejše notranjosti v primerjavi z renault capturjem, peugeotom 2008 in dacio duster, ki so glavni tekmeci in v katerih ima voznik zaradi načina sedenja boljšo preglednost naprej. Slabost C4 cactusa je, da nima šeststopenjskega ročnega menjalnika, saj bi na svojo stran pridobil tudi bolj dinamične voznike, tako pa ima petstopenjski menjalnik razvlečene prestave, tudi prtljažnik z visokim nakladalnim robom ni med najbolj praktičnimi. Zato pa ima C4 cactus v rokavu močnega asa – dobro uravnoteženost med ceno, stroški lastništva in opremljenostjo. Gospodarnost je tisto, kar je v časih, ko mnogi dvakrat obrnejo vsak evro, močan adut. Nihče se namreč nerad prevečkrat ustavi na bencinski črpalki.
Za vstopni bencinski 1,2-litrski motor z 60 kilovatov moči, ki je hkrati najcenejša opcija, kupec za 13.900 evrov dobi šest varnostnih blazin in pomoč pri speljevanju v klanec. Moja izbira je zmogljivejši 1,2-litrski trivaljnik, ki po ceniku stane najmanj 16.350 evrov, a že v osnovi prinaša bogatejši paket opreme z vključeno samodejno klimatsko napravo z upravljanjem na sedempalčnem ekranu na dotik in Bluetooth. Sam bi izbral prav opremo shine, ki jo je imel testnik in ceno dvigne dvigne na 18.250 evrov. Kupec zato dobi hi-tech izgled kabine z bonbončki, kot je kamera za vzvratno vožnjo in navigacija. Zračne žepe je treba doplačati in so na C4 cactusu skoraj nujni. Stanejo 150 evrov, panoramsko steklo stane 450 evrov.
Kaj tako grdega nisem videl od kar je ven prišel Nissan Juke.