Nissan v zadnjem desetletju nastopa kot uspešni ponudnik električnih avtomobilov, med katerimi seveda izstopa električna kombilimuzina Leaf, ki se vozi že v drugi generaciji, prav tako pa tudi kombi e-N200, a s tem pravzaprav nadaljuje izročilo, ki seže vse v štirideseta leta prejšnjega stoletja.
Japonska se je v letih po drugi svetovni vojni znašla v naftni krizi, poleg tega pa je večina goriva bila na voljo zavezniški vojski, zato je vlada iskala alternativne možnosti za pogon avtomobilov. Odgovor je našla v elektriki. Nissan, oziroma njegov poznejši sestavni del Prince, se je odzval na vladno pobudo in leta 1947 predstavil električni avtomobilček, ki se je imenoval tama in je lahko s polnimi svinčevimi baterijami prevozil do 100 kilometrov. Poganjal ga je elektromotor, ki mu je kljub vsega 3,5 kilovata moči omogočal uradno največjo hitrost 35 kilometrov na uro. Če smo bolj natančni, lahko navedemo podatke s preskusov, ki jih je izvedlo japonsko ministrstvo za trgovino in industrijo. Pokazali so, da lahko tama s polnimi baterijami prevozi 96,3 kilometra, največja hitrost, ki jo je dosegel, pa je znašala 35,2 kilometra. To se morda ne sliši obetavno, a je bilo povsem dovolj za razmere v tedanjih japonskih mestih in tama je še v petdesetih letih uspešno opravljal dolžnosti taksijev in podobne in si leta 2010 zaslužil celo vpis na seznam mehanične dediščine, ki ga sestavlja japonsko strojniško združenje.
Tamo bi danes lahko označili kot enoprostorca, kar pa ni veljalo za njegovega naslednika. Dve leti za tamo je namreč na ceste zapeljal avtomobil tama senior ES, sodobno oblikovana petsedežna limuzina, ki mu je štirideset 2-voltnih svinčevih baterij zagotavljalo doseg okrog 200 kilometrov, največja hitrost pa je znašala že povsem verodostojnih 55 kilometrov na uro.
Obdobje študij in maloserijskih električnih avtomobilov
Konec šestdesetih let, v času naftne krize, je Nissan precej okrepil prizadevanja na področju električnih avtomobilov. Leta 1970 je na avtomobilskem salonu v Tokiu predstavil nissan 315X, študijo električnega mikro avtomobilčka z dvema sedežema, ki ji je leta 1973 sledil kompaktni električni tovornjak nissan EV4-P. Nissan EV4-P je bil plod velikopoteznega državnega projekta za razvoj električnih vozil na Japonskem, ki so ga leta 1971 pod okriljem japonskega ministrstva za mednarodno trgovino in industrijo zagnala japonska podjetja in inštituti. Poltovornjak je imel elektriko, shranjeno v eni svinčevi bateriji, poganjal ga je enosmerni elektromotor, med drugim pa je imel karoserijo iz steklenih vlaken in možnost rekuperacije zavorne energije. Kot so pokazali preskusi japonske agencije za industrijsko znanost in tehnologijo, je lahko poltovornjak s polno baterijo pri konstantni hitrosti 40 kilometrov na uro prevozil 302 kilometra, kar je bil najboljši dosežek avtomobila z eno samo baterijo do danes. 40 kilometrov na uro je sicer dosegel v 6,9 sekunde, največja hitrost pa je bila 87 kilometrov na uro.
Leta 1983 je Nissan predstavil majhno električno kombilimuzino march EV, prvi eksperimentalni električni avtomobil, v katerega so vgradili asinhroni elektromotor na izmenični tok, leta 1985 pa so si lahko obiskovalci avtomobilskega salona v Tokiu ogledali EV guide-II, študijo šestsedežnega električnega minibusa, ki je ob največji hitrosti 16 kilometrov na uro omogočal doseg 60 kilometrov. Pozneje so ga v tovarni uporabljali za prevoze pomembnih gostov. EV guide II je morebiti ostal na en primerek omejena študija, istega leta predstavljeni podobni minibus EV resort pa je doživel celo maloserijsko proizvodnjo in štirideset primerkov je našlo lastnike iz hotelirske dejavnosti. Precej drugačne narave je bil električni tovornjak za zbiranje odpadkov, ki ga je leta 1988 v sodelovanju razvilo pet japonskih podjetij in ga je pretežno kupila mestna oblast Jokohame.
Devetdeseta leta prinesejo bolj resen pristop
Devetdeseta leta so prinesla že bolj resne predelave serijskih avtomobilov. Leta 1991 je Nissan tako elektrificiral razkošni kabriolet nissan president, ki je sicer lahko pospešil le do 40 kilometrov na uro, a je bilo to dovolj, da je služil svojemu osnovnemu namenu, prevozu sumo borcev in drugih športnikov na paradah. Istega leta je Nissan na avtomobilskem salonu v Tokiu predstavil študijo FEV, futuristično oblikovani majhen avtomobil za prevoze na kratke razdalje, kratkim razdaljam pa je bil namenjen tudi leta 1993 predstavljeni cedric EV, predelava razkošne limuzine, ki je obdržala tudi vse pripomočke za udobje, denimo klimatsko napravo. Predvsem japonskim elektrodistributerjem so leta 1994 namenili električni karavan avenir EV.
Na avtomobilskem salonu v Tokiu so si obiskovalci leta 1995 lahko ogledali študijo majhnega avtomobila FEV II, ki verjetno ne bi bila nič posebnega, če ne bi avtomobilskemu svetu prvič predstavila litij-ionskih baterij, ki jih je Nissan naslednje leto vgradili v elektrificirani enoprostorec prairie joy EV. Izdelali so okrog 30 primerkov in jih večinoma prodali podjetjem. Izpostaviti velja, da je en primerek šest let uspešno uporabljala celo japonska raziskovalna ekipa na Svalbardu in dokazala uporabnost litij-ionskih baterij v ostrih polarnih razmerah.
Leta 1997 je Nissan na avtomobilskem salonu v Los Angelesu predstavil električni enoprostorec Altra EV, prvi električni avtomobil, ki so ga celo izvozili v Kalifornijo in ga izdelali v 200 primerkih. Polnjenje baterije je bilo induktivno, 62-kilovatni sinhroni motor je omogočal največjo hitrost 120 kilometrov na uro, napajal pa se je iz litij-ionske baterije, ki je bila vgrajena pod dno kabine in je omogočala doseg 130 kilometrov.
Po vrsti študij pride leaf
V prvem desetletju enaindvajsetega stoletja so sledile predvsem študije električnih mikro avtomobilčkov, kakršni so bili hypermini iz leta 2000, pivo, ki je leta 2005 predstavil laminarne litij-ionske baterije, mixim, ki ga je poganjal Nissanov "super motor", se pravi elektromotor/generator, vanj pa so bile vgrajene kompaktne litij-ionske baterije, ter nuvu, ki je napovedoval prihodnost mestne mobilnosti. Leta 2009 je Nissan predstavil kar dve študiji, a najbolj pomembna novost tega leta je bil serijski avtomobil.
Leta 2009 je bil namreč javnosti predstavljen Nissanov prvi zares velikoserijski električni avtomobil, nissan leaf prve generacije, ki je kmalu postal eden najbolj uspešnih če ne celo najbolj uspešni električni avtomobil doslej. Ker so hoteli leaf pri Nissanu približati čim večjemu krogu voznikov, so mu namenili priljubljeno kompaktno petvratno kombilimuzinsko karoserijo, ki so jo optimizirali z aerodinamičnimi prijemi, da je sinhroni elektromotor z močjo 80 kilovatov, ki se je napajal iz litij-ionske baterije s kapaciteto 24 kilovatnih ur, omogočal povsem uporabno največjo hitrost več kot 150 kilometrov na uro in soliden doseg, ki ja zadostoval za večino dnevnih potreb. Nissan je leafa prve generacije sicer neprestano izboljševal in mu leta 2014 dodal še elektrificirani kombi nissan e-NV200, ki je električnemu pogonu dodal še vsestransko uporabnost in praktičnost.
Kljub izboljšavam je bil leaf prve generacije počasi zrel za zamenjavo, ki je leta 2017 prišla v obliki nissana leafa druge generacije, ki je po drugi strani ustregel posodobljenim pričakovanjem kupcev električnih vozil, predvsem kar se tiče dosega, a se je moral soočiti tudi z vse večjim številom tekmecev.
Nissan leaf, ki je bil leta 2010 uradno predstavljen kot prvo električno vozilo na svetu za množični trg, je veljal za nišni izdelek, njegovi kupci pa so bili večinoma “navdušenci”. Danes vedno več potrošnikov pravi, da bi bil njihov naslednji avtomobil lahko električni. Danes je to prvi električni avtomobil v zgodovini, ki je presegel 400.000 prodanih vozil.
Tudi zato z letošnji letom prihaja močno izboljšana različica nissan leaf e+, za katerega pri Nissanu pravijo, da prinaša predvsem korak naprej na treh ključnih področjih: inteligentni moči, inteligentni vožnji in inteligentni integraciji v okolje.