V uredništvu smo pridobili izvedeniško mnenje sodnega izvedenca strojne stroke glede priljubljenega proizvajalca mopedov Piaggio. Mnenje, ki ga je sodišča zahtevalo v enem izmed sodnih primerov zoper mladoletno osebo, je obveljalo tudi kot temelj za policijsko prakso pri postopanju med kontrolo priljubljenih modelov piaggio ciao in njegovih derivatov (bravo …).

Na podlagi tega mnenja so namreč policisti med kontrolo omenjenih motorjev letošnjo pomlad njihove lastnike pričeli kaznovali, ker niso imeli registrske tablice, čeprav bi jo morali imeti že tudi pred 1. majem letos, ko so bile uvedene “rdeče” tablice za mopede do hitrosti 25 km/h.

Dotedanja zakonodaja še ni razlikovala mopedov glede na hitrost, temveč sta bili to dve ločeni kategoriji - do 25 km/h se je imenovala kolo s pomožnim motorjem, nad 25 km/h pa kolo z motorjem. Splošno mnenje v javnosti (in očitno tudi pri državnih organih) pa je do letos menilo, da so ciaoti le malce drugačna kolesa.

Izvedeniško mnenje je bilo spisano konec lanskega leta, samo po sebi pa ni ugotovilo ničesar takšnega, kar ne bi bilo jasno vsakemu golobradcu, ki si želi z nožnega pogona preiti na motornega. Piaggio ciao (bravo, si, boxer, mix ...) je v svoji zasnovi moped, ki tudi brez vsakršnega nepooblaščenega posega že tovarniško precej presega 25 km/h na uro.

Mnenje je korektno odgovorilo na vprašanje sodišča in ugotovilo, da so piaggio ciao in druščina kolesa z motorjem, ki presegajo hitrost 25 km/h.

Čudno pa je, da po nekakšnem naključju država vse dotlej tega ni bila sposobna vedeti in je dovolila, da se lahko takšna vozila navkljub kritikam iz strokovne javnosti vozijo brez izpita, brez čelad in po kolesarskih stezah, celo v območjih s pešci. Vse to seveda tudi brez zavarovalniške odgovornosti v primeru nesreče.

Za to plačujemo sodnega izvedenca ...

Sodnemu izvedencu se glede na zapis za to ugotovitev ni bilo potrebno niti usesti na piaggiota in se z njim popeljati en krog z GPS-merilnikom hitrosti. Dovolj je bilo, da je pogledal na Wikipedijo, kjer je pri slovenski različici našel podatke o različicah in z nje za potrebe daljšega seznama virov v sodnem mnenju mimogrede prepisal še naslov neke spletne strani s specifikacijami piaggiotov. A navedena spletna stran ob našem poskusu ni delovala, izvedenec pa ni sledil pravilu navajanja internetnih virov, da bi bilo lahko razvidno, kdaj (če sploh) je dostopal do omenjene strani. Avtor članka na slovenski Wikipediji sicer navaja, da je za potrebe teksta dostopal do omenjene strani s specifikacijami že leta 2008.

Izvedenec, je nato pobrskal še po italijanski Wikipediji, kjer je našel podatek, da je piaggio ciao letnika do 1992 dosegal 40 km/h, po tem letniku pa 45 km/h. To je bila očitno tudi glavna osnova za formalno izvedeniško umestitev ciao brava med klasične mopede, isti podatki pa veljajo tudi za klasičnega ciaota in druge izpeljanke, saj gre za isti agregat in ostale osnovne konstrukcijske dele. Omenjenega izvedenca smo med pripravo članka skušali večkrat kontaktirati, a je bil za naše klice nedosegljiv.

Če bi navedel še podatke z nemške Wikipedije, bi sicer lahko izvedenec zapisal še, da je Piaggio za potrebe nekaterih, predvsem nemško govorečih trgov, izdeloval posebno “mofa” različico svojih osnovnih modelov. Ta je imela že tovarniško vgrajeno blokado, zaradi katere tak moped ne more preseči 25 km/h.

Na enega takšnih smo pred dnevi naleteli tudi pri nas, saj je bil po novih pravilih piaggio mix na fotografiji registriran z rdečo tablico, ki označuje mopede do 25 km/h. Bravo različica iz izvedeniškega mnenja je sicer za razliko od klasičnega modela ciao polno vzmetena, zato je namenjena višjim hitrostim.

Res ni bilo uradnika, da bi opravil svoje delo? 

Če bi kdo od predstavnikov države zaprosil tovarno, bi gotovo lahko prejel overjeno specifikacijo za vse različice tega priljubljenega prevoznega sredstva. Policisti so torej čakali vse do letošnjega leta, da so imeli nek dokaz o upravičenosti striktnejšega kaznovanja neregistriranih piaggotov, čeprav je to zanje vse zapovedovala že prejšnja zakonodaja. Sodišče je moralo voditi sodni postopek in najeti sodnega izvedenca. Ta je sestavil izvedeniško mnenje na sedmih straneh in kot vir navajal vsem prosto dostopno Wikipedijo ter neobstoječe internetne povezave. In na koncu dobil plačilo 370 evrov.

andrej.leban@zurnal24.si