Honda civic je zanimiv in ploden primerek avtomobilske zgodovine, njenih devet generacij pa sega vse v daljne leto 1972. In v ZDA so pred tedni že predstavili limuzino naslednje, desete izvedenke.

V Evropi in tudi Sloveniji globalne novosti Honde ponavadi dobimo z zamikom, tako se je v mojih rokah znašla šele medgeneracijsko prenovljena devetica. Na cesti se jo prepozna po novi maski in puščičastim LED trakom dnevnih svetil, tudi zadnja svetijo vedno v LED tehnologiji, za kar je potrebno pri tekmecih seči dodatno v žep. Kaj bistveno drugega novega o civicu na zunaj ne morem povedati, preostale novosti so predvsem v drugačnih aerodinamičnih elementih.

S svojo obliko civic ostaja posebnež,  ki pa z vsakim prevoženim kilometrom bolj leze pod kožo. Preden obrnem ključ (zakaj ni niti izvedbe sport mogoče zaganjati s tistim ličnim gumbom iz osme generacije!?), še pogled po notranjosti. Še vedno futuristično in drugačno, z dobrimi in nekaj slabšimi lastnostmi. Sedi se zelo dobro, za na dolge proge in za med ovinke. Volan in merilniki večjih sprememb niso doživeli, obvolanska in volanska stikala so na enostavnem dosegu.

Foto: Anže Petkovšek Civic Digitalni merilnik hitrosti ostaja umeščen ločeno tik pod vetrobransko steklo, zaradi česar odpade potreba po HUD projekciji ali čemu podobnemu. Zmotijo reže, ki zevajo med vrati in armaturko, tudi trde plastike se najde kar nekaj.

Vse to za samo vožnjo ni bistveno, so pa moteča na majhnem koščku sredinske konzole nadrobljena stikala za upravljanje klimatske naprave, do katerih dostop otežuje tudi bližnja ročica menjalnika. Prsti morajo ubirati obvoz.

Honda vztraja pri nekoliko posebni in ne vedno všečni ureditvi podajanja informacij. V voznikovem vidnem polju je poleg merilnika hitrosti še en dokaj velik zaslon za podatke z avtomobilskega računalnika, ki pa se mi zdi z informacijami kar preveč skopuški. Po sistemu “ali to ali to, nikoli skupaj”.

Tudi izbira želenih informacij je zapletena, vedno se je treba prebijati skozi ne ravno prijazen meni. Na koncu je izbira, ali mi bo avto prikazoval dnevni števec kilometrov ali  pa skupno število vseh prevoženih kilometrov, enako težko dosegljiva, kot kakšna najbolj zakotna funkcija, ki je ne bi šel spreminjati niti dvakrat na pet let. Japonci, poglobite se že v sistem kakšnega golfa ali podobnega avta, lepo prosim!

Za dinamične in defenzivne

A naj bo, da se le pelje v redu. In tu je civic po prenovi storil zelo opazen korak naprej. Najprej je tu občutno izboljšana zvočna zatesnitev, skozi katero drdranje dizla le minimalno prodira. Z oceno odlično ocenjujem vožnjo naravnost. Podvozje je zelo dobro uravnoteženo, z neravninami avto opravi za potnike nežno, a za lego odločno.

Foto: Anže Petkovšek Civic Morda najboljšo razredno rešitev pa ta hip civic ponuja pri motorizaciji. 1,6-litrski dizelski motor iz testnika je všečen od prvega stika dalje. Tih, uslužen, varčen. Avto z 88 kW sicer ni raketa, a ga skupno kar 300 Nm navora zvezno in dovolj hitro premika. Močnejši motor bodo pogrešali le redki. Med testnim krogom sem brez težav dosegal porabo 5,5 litra, na relacijah še občutno manj. In to brez kakšnega odrekanja pri dinamiki.

Kako naj deluje menjalnik, bi si morali ogledati vsi inženirji konkurenčnih znamk, saj je enostavnost pretikanja legendarno, prav tako so dobro preračunana razmerja.

Palce gor Hondi tudi glede modernih aktivnih pripomočkov. Pasivna varnost je na zelo visokem nivoju, poleg tega prepoznava denimo prečni promet, ko lezemo iz parkirišča. City AEB je serijski, v opremi sport ima civic večje in še učinkovitejše zavorne kolute.

Dobra zamisel multimedije, slabša izvedba

In še ena pomembna novost - multimedija. Na papirju zmore Honda Connect veliko, možnosti povezave z različnimi nosilci podatkov in brezmrežjem je več le še v kakšnem predsedniškem avtu. Civic je sposoben ustvariti tudi wi-fi točko, pa predvajati filme na 7-palčnem zaslonu, prek infotainmenta je mogoče preseči meje omejitev FM radija in se povezati s katerokoli internetno radijsko postajo …

Foto: Anže Petkovšek Civic Pa vendar so pri Hondi malce brcnili z izvedbo oziroma uporabniško izkušnjo. Po pravici bi sistem že tudi po neatraktivnemu videzu zlahka zamenjal s kakšno poprodajno 2DIN rešitvijo, ki jih na trgu ne manjka, le Hondin logo ob prižigu me je prepričeval v tovarniško poreklo. Zamerim predvsem vsakdanjo uporabnost - počasno premikanje med meniji, ne ravno bleščeč FM sprejem, zapleten vmesnik … Še veliko dela, preden se bo v Evropo vrnil v deseti generaciji civica.