Skriti člen v prenovljenem zakonu o pravilih cestnega prometa, ki je začel veljati sredi avgusta, izenačuje status prehitrih voznikov. 34. člen sprememb zakona (ZPrCP-F), ki je našel mesto v prehodnih določbah, določa, da policija oziroma redarji ne smejo več pošiljati različnih zneskov glede na to, ali je bila kršitev ugotovljena neposredno prek uradne osebe ali pa z avtomatsko napravo (stacionarnim merilnikom hitrosti). V slednjem primeru so vozniki zelo pogosto dobili k znesku še sodno takso, ki je bila odvisna od višine kazni, a nikoli nižja od 40 evrov.

Država je na ta način v letu in pol pridobila veliko dodatnega denarja, vozniki pa so bili pred zakonom deljeni na to, kako so jih ujeli pri prehitri vožnji.

Vir zapleta: plačilni nalog ali odločba o prekršku

Če policist zazna kršitev in neposredno za tem ustavi voznika, je sprožen hitri prekrškovni postopek s plačilnim nalogom, v skladu z Zakonom o pravilih cestnega prometa in sistemskim Zakonom o prekrških. Voznik prejme položnico z zneskom, kot ga za njegovo kršitev predvideva zakon, in odpelje.

Če pa pooblaščena oseba ugotovi kršitev brez ustavljanja na podlagi meritve avtomatskega merilnika in ime lastnika pridobi prek prepoznave tablice, pogoji za hitri postopek niso avtomatsko izpolnjeni, saj mora prekrškovni organ lastniku vozila, ki se mu pošlje obvestilo o prekršku, najprej omogočiti, da se izjavi o svoji krivdi.

Na podlagi izjave "mora prekrškovni organ o prekršku odločiti s pisno odločbo ..., v kateri se lahko ... odloči o stroških hitrega prekrškovnega postopka, ki je v tovrstnih primerih največkrat izključno samo sodna taksa," krovno ureditev postopka pojasnjujejo na Ministrstvu za infrastrukturo. 

Poenostavljeno: če na primer mož - lastnik avta - izjavi, da je v resnici prehitro vozila njegova žena, se mora postopek končati z odločbo, kar pa je avtomatsko povezano s sodno takso. Prehitra žena bo plačala najmanj 40 evrov višji znesek, kot bi ga prehitri mož.

Foto: Policija Hitrost policija merilnik radar

"S prehodno določbo se določa izjema od določanja stroškov v hitrem prekrškovnem postopku v primeru, ko lastnik motornega vozila prekrškovnemu organu sporoči dejanskega storilca prekrška. Na ta način se ekskulpira domnevne odgovornosti, ki jo sicer določa 8. člen ZPrCP. V tem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji za vodenje hitrega prekrškovnega postopka z izdajo plačilnega naloga (57. člen ZP-1), ampak mora prekrškovni organ dejanskemu storilcu najprej omogočiti, da se o prekršku in dejstvu, da je on storilec, najprej izjavi (drugi odstavek 55. člena ZP-1)," na ministrstvu pojasnjujejo pravno novost. 

"S predlaganim amandmajem se tako ne glede na določbe ZP-1 o določitvi stroškov prekrškovnega postopka pri izdaji pisne odločbe o prekršku (56. člen ZP-1) izrecno določa, da prekrškovni organ storilcu prekrška, ki ga je sporočil lastnik motornega vozila, kot stroška hitrega prekrškovnega postopka v pisni prekrškovni odločbi (56. člen ZP-1) ne določi sodne takse."

Z novostjo so po mnenju ministrstva upoštevali vidik enake obravnave storilcev cestnoprometnih prekrškov, ki so ugotovljeni z avtomatskimi tehničnimi sredstvi in so tudi med najbolj množičnimi. 

Vse "zakuhala" ženska z očali, ki naj bi bila moški

Policija je začela pribitke k poslanim kaznim zaračunavati na začetku leta 2019. Kot smo poročali na Žurnalu, je bil povod za novo obračunavanje primer "ženske z očali," ki je leta 2017 s pritožbo na vrhovnem sodišču uspela zamajati dotedanjo prakso policije. Sodišče je v sklepu med drugim ugotovilo, da mora policija tovrstne prekrškovne postopke, katerih podlaga so avtomatski merilniki, zaključiti z odločbo, s čimer pa se izpolnijo tudi pogoji iz Zakona o taksah.

Posledica je bila vsaj 40 evrov višji znesek na vsaki po pošti poslani položnici, kjer kršitelj ni bil formalni lastnik vozila. V tej skupini so bili vsi, od zakoncev in otrok do šoferjev v podjetjih, kjer je lastnik  vozila pravna oseba. Zadnje leto in pol so bili zato pred zakonom številni v neenakem položaju. Pri tem ni bilo vedno mogoče, da bi formalni lastnik zgolj prevzel kazen za nekoga drugega in znižal znesek, saj bi s tem moral marsikdaj prevzeti tudi kazenske točke dejanskega kršitelja.

Foto: Žurnal24 Prehitra vožnja radar merilnik hitrost kazen

Simbolična fotografija

Vrhovno sodišče se je v postopku posebej dotaknilo pravno nedorečenega razmerja med formalnim lastnikom, imetnikom pravice za uporabo (na primer v primeru lizinga) in drugimi osebami, ki uporabljajo vozilo, kar ima posledice tudi pri kaznovanju.

Sodišče je nedvoumno zapovedalo tudi, da je breme dokazovanja krivde izključno na plečih prekrškovnega organa. Lastnik avta, ki ima dokaz, da v času prekrška ni vozil avta, torej ni dolžan sporočiti dejanskega imena voznika.

V konkretnem primeru je sodišče ocenilo še, da s fotografije policijskega merilnika ni mogoče z gotovostjo potrditi identitete voznice, ki je na fotografiji vozila z očali. Pritožiteljica se je sicer v postopku izgovarjala celo, da je "njen" avto v času kršitve vozil neki moški sorodnik iz Srbije.

andrej.leban@styria-media.si