Zapeljali smo v ovinek, merilnik je kazal le okoli 40 km/h. Mazda je povsem normalno ohranjala smer, pnevmatike niso imele težav s spolzko podlago. Naenkrat smo v ogledalih zagledali, kako je prikolica brez vsakršnega opozorila "odpeljala" po svoje. Kako bi v takšnem trenutku odreagirali vi?
Ne uničite takoj menjalnika
Avtomobilska prikolica je izvrsten pripomoček s številnimi možnostmi uporabe. Poznamo klasične tovorne, počitniške, takšne za prevoz živali, motornih koles, čolnov, drugih motornih vozil, mobilnih prodajaln ... Imajo lahko eno, dve ali celo tri osi, so kvalificirane kot lahki priklopnik ali prikolica z naletno zavoro. Lahko se jih vozi z običajno B kategorijo, z dodatno kodo 96 ali pa pravim BE izpitom.
Že iz tega opisa je razvidno, da je kombinacij samo pri avtomobilskih prikolicah ogromno. Vse pa imajo skupno eno stvar - podcenjevanje ni dobro oziroma lahko postane izredno draga izkušnja. Začne se pri izbiri vlečnega vozila - avta.
"Če želimo imeti na našem avtu vlečno kljuko za namen vleke prikolice, si moramo najprej odgovoriti na dve zelo pomembni vprašanji - kakšno prikolico bomo vlekli in kako pogosto nameravano to početi," pravi Danijel Granda, inštruktor v AMZS Centru varne vožnje Vransko.
Od namenov s prikolico je ključno, kakšen avto potrebujemo. Predvsem je pomembna masa tovora. "V homologacijskih podatkih za vozilo je točno navedeno, kakšno priklopno vozilo lahko vleče brez zavore in kakšno priklopno vozilo lahko vleče z zavoro," opozarja inštruktor. Vpogled v dokumente avtomobila je torej obvezen.
Vse te vrednosti se glede na motorno različico pri istem modelu precej razlikujejo.
Pri pogostejši vleki prikolice je v bistveni prednosti avtomatski pred ročnim menjalnikom. "Težava je v sklopki. Najtežji del vleke prikolice je vedno speljevanje. Težja kot je prikolica s tovorom, bolj sklopka trpi, saj mora na podlago prenesti še enkrat večjo maso. Predvsem tisti, ki vlečejo težje bivalne prikolice, živali ali vozila, bi se morali imeti avtomatski menjalnik. Pa tudi pri njem so lahko razlike. Na primer pri dvosklopčnem avtomatskem menjalniku DSG je boljša različica z uporabo takoimenovane tekočinske in ne suhe sklopke."
Kot dodaja inštruktor, na suhi in trdni podlagi voznik morda ne bo začutil težav. Ko pa bo prikolica zašla na mehko podlago, bo za avto postal velikanski napor. Prišlo bo do zdrsa sklopke, začela bo smrdeti. Ko se to zgodi oziroma začne sklopka redno zdrsavati, sta obisk servisa in menjava sklopke neizbežna. Najboljša vozila za vleko težkih prikolic so tista, ki imajo poleg 4x4 pogona tudi reduktor za vožnjo tam, kjer bi bile klasične prestave "prehitre".
Drugo pomembno poglavje je tehnika vožnje. Le malo voznikov se vsakodnevno ukvarja z vleko prikolic, velika večina pa le občasno. Zato pozabljajo, da je speljevanje s prikolico najtežje in mora zato potekati brez sunkov. Tehnika enakomerne vožnje je tudi sicer bistvena, z povečanim predvidevanjem in pripravljenostjo na zaviranje. Hitrost je treba čim več zmanjševati s pomočjo menjalnika. Predvsem mora vse potekati brez nenadnih premikov.
Vozniško dovoljenje in vleka prikolic - razlike med kategorijo B, kodo 96 in kategorijo BE
S kategorijo B, ki si jo lasti vsak voznik avta, je mogoče vleči le lahke nezavirane priklopnike, ki imajo največjo dovoljeno maso 750 kilogramov. Ob tem je treba upoštevati, da najvišja dovoljena masa skupine vozil (avto in prikolica) ne sme preseči 3.500 kilogramov. Najvišja dovoljena masa avta (ne neto masa!) je torej 2.750 kilogramov.
Stopnjo višje je koda 96. Pridobimo jo z dodatnim 9-urnim usposabljanjem v šoli vožnje. V tem primeru lahko vozimo tudi priklopno vozilo z naletno zavoro. Najvišja dovoljena masa skupine vozil lahko presega 3.500 kilogramov, ne sme pa preseči 4.250 kilogramov.
Najvišja stopnja za vleko prikolice s kategorijo B je BE. Treba je opraviti tako teoretični kot praktični izpit in je namenjena za skupino vlečnega in priklopnega vozila, pri katerih največja dovoljena masa presega 4.250 kilogramov, a ne presega 7.000 kilogramov.
Zakaj pri natovarjanju prikolice uporabljajte osebno tehtnico
Tudi če bi se z avtom lahko neki oviri hitro izognili, s prikolico to ni mogoče, takšen manever jo hitro nevarno vrže iz smeri. Tu postane bistveno vprašanje, ali smo pravilno naložili tovor. "Ljudje se ne zavedajo, da je najbolj pomembna predvsem pravilna obremenitev kljuke vozila - ne preveč in ne premalo. Predvsem pri bivalnih prikolicah ali pa pri čolnih vidimo, kako ljudje zraven naložijo vse mogoče in to popolnoma napačno. Najhuje je, če je masa skoncentrirana preveč nazaj, za osjo prikolice. Takrat bo začel priklopnik pri nenadni spremembi smeri zelo hitro in lahko celo neustavljivo opletati, kar je zelo nevarno," opozarja Granda.
Pri nalaganju prikolice si lahko najbolj enostavno pomagamo z navadno osebno tehtnico. Ko nalagamo prtljago, jo postavimo pod prednje pomožno kolo prikolice in skušamo čimbolj zadeti dovoljeno silo obremenitve kljuke. Takrat bo tovor na prikolici najbolj varno porazdeljen - ne bo preveč spredaj, tako da avto ne bo "pokleknil", in ne bo preveč zadaj, zaradi česar bo zadnji del avta dvigalo kvišku, hkrati pa med vožnjo zelo destabiliziralo prikolico.
Pri tehniki vožnje je zelo pomembno tudi zavedanje, da se nikoli ne zavira in zavija hkrati. Priklopniki nimajo ABS sistema in težje prikolice z naletno zavoro bodo pri močnejšem zaviranju lahko blokirala kolesa ter v primeru hkratnega zavijanja šle po svoje. Pri širših prikolicah (bivalne, za plovila ...) pa so obvezen del opreme tudi dodatna vzvratna ogledala, ki omogočajo pogled o dogajanju za prikolico.
Pnevmatike - najbolj pomemeben, a velikokrat pozabljen del prikolic
Na pnevmatike pri prikolicah prepogosto pozabljamo. V veliki večini primerov imajo nameščene letne gume, ki imajo v hladnejšem vremenu slabši oprijem. Velika težava slovenskih prikolic je tudi starost pnevmatik, saj jih lastniki praktično nikoli ne zamenjajo, če ni to nujno. Z leti pa postajajo vse manj prožne, napokajo in prej popustijo.
Velika in zelo pogosta napaka je neustrezni masni indeks pnevmatik. Pnevmnatike za prikolico morajo imeti ojačano bočnico in po možnosti tovorno oznako C. Le tako so primerne za prevoz tovora. "Da vidimo na prikolici s čolnom gumo s 3 bari, ki pa ima bočnico vseeno skoraj sploščeno, je nesprejmljivo," pravi Granda.
Še posebej pri lahkih priklopnikih je napačna izbira pnevmatik lahko velik problem, kar dokaže že spodvijanje pnevmatike pri vožnji skozi ovinek.
Granda glede prikolic izpostavlja še dve napaki, ki ju sam pogosto opazi, poleg težav z vzvratno vožnjo. Prvo je nespoštovanje hitrosti, ki je pri prikolicah še kako pomembna - 80 km/h na cestah izven naselja in 100 km/h na avtocestah.
Druga napaka pa je nepravilni priklop sklopke. Poleg tega, da se prepričamo, da je kljuka zares v celoti padla na vlečno "jabolko", je zelo pomembna tudi hkratna pravilna namestitev varnostne zanke. To je pri nezaviranih prikolicah lahko kar veriga, ki v primeru nenadnega snetja kljuke ohranja stik z avtom. Zavirane prikolice pa imajo pletenico, ki je neposredno povezana z zavorami prikolice in bi v primeru pretrganja povezave zavrla njena kolesa.
Pomembna je tudi skrb za priklop kabla za elektriko, ki mora biti speljan tako, da ne drsa po tleh. Predvsem "novi" 13-pinski priklop dela marsikateremu uporabniku prikolice precejšnje težave, saj se z vtičnico avta poveže z zasukom in ne kot pri starejši 7-pinski povezavi s potiskom. Pred vsako vožnjo in še posebej po daljšem obdobju neuporabe je seveda treba preveriti pravilno delovanje svetlobnih teles in zavor.
Rešili smo se ...
In smo pri vprašanju z začetka - kaj storiti, ko gre v nekem trenutku nekaj narobe in se s prikolico znajdemo v zelo nevarni situaciji. Ko začne prikolica za nami opletati, ali je začela drseti, je po besedah Grande bistveno, da upočasnimo vožnjo. Samo odvzem plina ne bo dovolj. Pri zaviranju pa je treba biti zelo pozoren, da ni sunkovito, saj bi s tem povzročili še več škode. Zmanjšanje hitrosti bo v veliki večini primerov zadostovalo, da se bo osciliranje prikolice umirilo. "Nikakor pa ne smemo v takih primerih pospeševati, kot je govorila stara modrost," opozarja inštruktor.
Moderni avti imajo v primeru tovarniško nameščenih kljuk praviloma sistem za nadzor stabilnosti prikolice. Ta deluje tako, da zazna nepravilno gibanje prikolice in z nalahnim izmenjavanjem delovanja zavor umiri osciliacijo. Vendar ta sistem deluje šele pri višjih hitrostih.
Tovarniška predelava pomeni tudi, da je avto lahko bolje prilagojen za vleko, saj bolje skrbi za hlajenje menjalnika, namenski program vožnje pa je prilagojen pogojem vožnje s prikolico.
Naš test na simulirani spolzki podlagi na poligonu AMZS na Vranskem je dokazal, kako hitro je mogoče prikolico vreči s tira. Že pri relativno nizki hitrosti je priklopnik na letnih gumah v zavoju odneslo po svoje, brez vsakega opozorila. Najslabše, kar bi takrat storili, je, da bi planili na zavoro, saj bi se avto ustavil, prikolica pa bi še vedno drsela in se bočno zavrtela okoli avta. Poškodbe avta bi bile neizbežne, v realnem prometu z drugimi udeleženci lahko še kaj hujšega.
Ko je prikolica zdrsnila, smo zato raje nadaljevali z vožnjo in samo spustili plin. Prikolico smo tako spet spravili v linijo.
Opravili smo še kratki test speljevanja v spolzek klanec. Izkazal se je štirikolesni pogon, saj je avto na zimskih pnevmatikah ob pomoči asistenčnih sistemov brez težav in nepotrebnega zdrsavanja koles povlekel breme.