Gocycle je nastal, potem ko se je Richard Thorpe, sicer navdušen kolesar, naveličal neprenehoma mazati hlače z verigo in prihajati prepoten v službo. Zato je pustil svojo službo oblikovalca bolidov F1 pri slovitem McLarnu in poiskal tržno nišo v proizvodnji električnih koles.

Proizvajalec pri Gocylcu izpostavlja lahko konstrukcijo okvirja, ki je tako kot platišča izdelan iz magnezija. Zaradi tega se jeziček na tehtnici ustavi že pri 16,2 kilograma. Poleg sedeža, ki je pomičen po višini, si je mogoče po višini in nagibu prilagoditi tudi krmilo.

Motor v prednjih vilicah
Zadnje kolo, ki jo prek pedal poganja običajna, a za ličnim oklepom skrita verižnica, je vzmeteno, sprednja noga pa je toga. V sprednjem pestu se skriva mikromotor, ki poganja prednje kolo. Energijo zagotavlja akumulator, ki je skrit v okvirju kolesa. Ker je zgolj nikelj-metal-hidridni, je doseg z enim polnjenjem v primerjavi z litij-ionskimi okrnjen.

Uvoznik sicer trdi, da je mogoče prepeljati tudi do 30 km, naš testni krog po središču Ljubljane pa je bil dolg dobrih deset kilometrov, a je na koncu akumulator, resda ves čas dodobra obremenjen, že konkretno sopihal. Napolniti ga je mogoče v treh urah prek priloženega polnilca, ki ga priklopimo na 220 V.

In kako se pelje?
Speljati je še vedno treba klasično z vrtenjem pedal. Ko dosežemo okoli pet kilometrov na uro, pa s pritiskom na gumb na levi strani krmila aktiviramo elektromotor, ki kolo požene dalje do še dovoljene hitrostne omejitve na kolesarski stezi. Škoda, da elektromotor pozna le režim vklop/izklop in ni mogoče nastavljati in varčevati z močjo, ki jo potrebujemo v danem trenutku. Kakorkoli, pomoč pedal je pri polnem akumulatorju potrebna le še v klanec. Takrat si pomagamo z izbiro ene od treh prestav. Zaradi majhnih koles je treba občutek stabilnosti pridobiti, je pa res, da je na električnem kolesu zaradi statične drže veliko lažje tovoriti torbe kot na običajnem kolesu.

Gocycla od ne tako številnih konkurentov odlikuje prilagodljivost. Z nekaj akrobacije ga je mogoče povsem zložiti, kolesi pa odmontirati v času postanka F1 v boksu. Vse skupaj je mogoče nato zložiti v dokupljivi kovček kompaktnih mer. Seznam dodatne opreme je tudi sicer kar dolg, na njem poleg dvojne dvižne noge najdemo torbe, ki jih lahko namestimo na nastavke na krmilu ali na zadnjem nosilcu, poseben kit za blatne poti, prekrivalo za okvir …

Vse te rešitve, ki niso brez pomanjkljivosti, zahtevajo svojo ceno. Kolo brez dodatne opreme preračunano stane 1.790 evrov (1.500 funtov). Če upoštevamo, da njegova izdelava v zrak požene kar nekaj kilogramov CO2, to še zdaleč ni najbolj ekološka različica prevoza. Ampak slednja je ponavadi povezana z znojenjem in ni tako imenitna …