Spomnimo, da je 10. oktobra 1920 v južni coni Koroške potekal plebiscit, ki je državno mejo med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS, s tem pa tudi med Avstrijo in Slovenijo, določil na južni meji Koroške, s čimer je skoraj celotna Koroška z izjemo današnje Slovenske Koroške in Jezerskega pripadla Avstriji.
Vse leto 1920 je torej na Koroškem potekala kampanja za plebiscit, na katerem so se Korošci odločili, če bodo ostali v Republiki Avstriji ali gredo pod okrilje Kraljevine SHS. Koroško so razdelili na dve coni, severno in južno, in od izida v južni coni je bilo odvisno, če odločanje potekalo tudi v severni. V južni coni je zato vse leto potekala prava propagandna vojna, v kateri so Avstrijci med drugim svojo civiliziranost postavljali nasproti zaostalosti ljudi na južni strani Karavank.
Propagandna vožnja
To je motilo člane leta 1920 ustanovljenega Avtomobilskega kluba za Slovenijo, ki so se zadnji julijski oziroma prvi avgustovski konec tedna 1920 odpeljali na propagandno vožnjo na Koroško.
V soboto zjutraj so se zbrali pred ljubljanskim hotelom Slon, potem pa so se po lepi »skoraj brezprašni« cesti, na kateri so občasno dosegali celo hitrosti nad sedemdeset kilometrov na uro, odpeljali proti Kranju, kjer sta se jim pridružila baron Born in Peter Kozina. Po romantični dolini Kokre so se skupaj odpeljali proti Jezerskemu, kjer sta se jim pridružila še dva popotnika.
Na zadnje in najtežje serpentine so se pripravili s postankom v gostilni pri Štularju na Zgornjem Jezerskem, kjer so se popotniki okrepčali, avtomobilom pa so se ohladili motorji. Potem so jo mahnili navkreber po jezerskih serpentinah Jezerskega sedla, ki so se jim zdele strme a lepo speljane, zato so kmalu dosegli vrh sedla in se spustili proti Velikovcu.
Non-stop tekma
Na glavnem trgu v Velikovcu so naredili kratek postanek, med ljudmi povzročili živahno vrvenje in dobili še tri sopotnike, potem pa so se odpeljali proti Klopinjskemu jezeru, kjer so odmor do kosila izkoristili za »veselo zabavo na in v valovih mičnega jezera«.
Po kosilu so političnemu in družabnemu dogodku z »non-stop tekmo« dodali še športno noto. Ker je vsak avtomobil dobil kontrolorja iz drugega, se je družba pomešala, kar je še popestrilo tudi sicer zanimivo in slikovito vožnjo po slabi cesti, ki jim je s prečnimi vodnimi jarki »pošteno prerahljala kosti in pretresla opoldansko južino«. Po prihodu v Borovlje so tako vsi popotniki že imeli dober tek, a so se nekateri vseeno »žrtvovali« in si ogledali tamkajšnjo jeklarno.
V primerjavi z boroveljsko so si popotniki na lepi celovški cesti lahko oddahnili. V Vetrinju so zavili proti Vrbskemu jezeru, kjer jim je lep razgled začel kaziti dež. Kljub temu so z veseljem opazili, da so bila letovišča ob jezeru polna slovenskih gostov, ki so jih veselo pozdravljali. Po skoraj dvesto kilometrih vožnje so končno prišli v zavetje sodobnega hotela Excelsior v Logi vesi, kjer se je zvečer razvila živahna zabava.
V nedeljo dopoldne so se zabavali po svoje in nekateri odšli tudi na izlete po okolici, kjer je prišlo tudi do manjšega incidenta. Dva udeleženca bi namreč skoraj padla v avstrijsko ujetništvo. Neki gospod se je s svojo ženo pomotoma odpeljal preko demarkacijske linije, ko pa sta se hotela vrniti, ju avstrijski žandarji sprva niso spustili nazaj in so se ga usmilili šele po »skoraj polurnem parliranju«.
Premagovanje avtomobilskega strahu
Po kosilu le sledil najtežji del poti, vožnja preko Ljubeljskega prelaza, na kateri so kljub priporočilom, da se je šibkejši avtomobili vzdržijo, sodelovali vsi udeleženci. Vsi so tudi prišli čez 1.364 metrov visoki prelaz, čeprav so nekateri »strah avtomobilistov« premagali z velikimi težavami. Ljubeljske serpentine so bile namreč hujše od jezerskih, poleg tega pa so bile najbolj strme prav na ovinkih, ki so bili na Jezerskem sedlu baje skoraj ravni. Udeleženci vožnje so komentirali: »Nekaj avtov je prišlo čez s suverenim zaničevanjem tekmecev, večino pa smo morali razbremeniti in še potem jih je bilo treba prav lepo prositi in še potiskati, da so šli za nekaj sto metrov naprej.«
Tudi pot navzdol ni bila lahka, saj so se nekaterim avtomobilom »vnele zavore, da so jih morali gasiti, hladili pa so jih vsi razen dveh«. Kmalu so vsi prišli do Svete Ane, kjer je danes vstop v ljubeljski predor. Tam se je spet začela lepa cesta, na kateri so si »motorji oddahnili, avtomobili pa so spet veselo drveli proti Tržiču, kjer sta baronica in baron Born popotnikom priredila lep poslovilni večer«.
Člani Avtomobilskega kluba za Slovenijo so bili zadovoljni, saj so po svojih močeh prispevali k temu, da bi Koroška ostala slovenska, ter dokazali, da tudi na južni strani Karavank živijo kulturni ljudje. A prepričevanje Korošcev ni bilo uspešno, saj o se na plebiscitu odločili, da ostanejo v Avstriji.