»Vsepovsod ljubezen, njeni dotiki, smeh …« A od smeha do joka ni daleč in taka vožnja pod vplivom serotoninov, v katerih se utapljajo tvoji možgani, se lahko hitro konča z nesrečo. Vožnja pač zahteva popolno pozornost in zbranost.
Si se že kdaj sprla s svojim partnerjem med vožnjo? Dostopne statistike pravijo, da je to precej pogost pojav, osebne izkušnje pa jim veselo pritrjujejo. »Z Matejem se v avtu skoraj vedno spreva, in to tako, da potem tudi ne govoriva drug z drugim. Njega moti, da ne znam parkirati, tako kot si on predstavlja, mene njegova hitra vožnja … Vedno je kaj, zaradi česar nastane slaba volja.«
Res, povod za spor je lahko tako rekoč kar koli: nenadno zaviranje, trobljenje avtomobilu, ki te je ravnokar prehitel, narobe nastavljena klima, nadzor nad radijskim sprejemnikom, prehitra vožnja … Kako si pomagati?
Eden od nasvetov je gotovo ta, da se zavedaš, da si partner zasluži spoštovanje, in če mu tvoj vozniški slog povzroča nelagodje in strah, tega prilagodi, ko se vozita skupaj. Komentarje o njegovi ali njeni vožnji se trudi zadržati zase, hkrati pa take, ki so očitno spontan odziv na situacijo (denimo prestrašen krik ob prehitevanju v škarje), razumi in oprosti. Skušaj sprejeti dejstvo, da tvoj partner pač vozi tako, kot vozi, in ga nehaj spreminjati. Nisi inštruktorica vožnje. In zelo pomembno: če se sopotnik med vožnjo s tabo počuti v nevarnosti, to spoštuj in spremeni slog vožnje.
»Če voznik velja za 'pilota' potovanja, to pomeni, da je sopotnik 'kopilot'. V tej vlogi je odgovoren za potnike v vozilu in naj se nikar ne osredotoča na tehniko vožnje 'pilota', pač pa na pomoč pri navigaciji in zadovoljstvu potnikov,« svetuje tudi inštruktor varne vožnje v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem Manuel Pungertnik.
Toda ljudje pogosto začnejo razreševati partnerska nesoglasja v trenutku, ko se znajdejo skupaj v avtu. »Avto se jim namreč zdi nevtralno okolje, ki jih ne ogroža. Paru se zdi drugače, kot če bi se usedel, da bi se temeljito pogovoril. Ob tem se namreč ljudje pogosto počutijo nelagodno in pod pritiskom,« pravi terapevtka Laura Marcus.
»Poleg tega je tu še dejstvo, da v avtu oba gledata naprej. Ljudem je pogosto lažje povedati, kaj jih muči, če ne gledajo vpletene osebe.« Marcusova trdi, da je manjše spore dejansko celo lažje zgladiti med vožnjo, zadeva pa se zaplete, če je problem resnejši in se debata razvname.
»Za volan se lahko usedemo pod vplivom tablet, alkohola ali pod vplivom tega, da smo se z nekom ravnokar sprli,« so besede prof. dr. Mateja Tušaka. Vse to so dejavniki, ki negativno vplivajo na voznikovo zbranost in odzivanje na razmere v prometu. Ne glede na to, ali te je, preden si sedla za volan, razjezil partner, sosed ali šef, je dejstvo, da bi bilo prav, da se prej pomiriš.
Prepiri po telefonu so manj nevarni od prepirov s partnerjem v avtu. Vozniške sposobnosti so namreč boljše, kadar se prepiraš s partnerjem po telefonu (prostoročno, seveda), kot pa takrat, ko ta sedi zraven tebe v avtomobilu. Tako vsaj pravi dr. Terry Landsdown z univerze Heriot-Watt, ki je opravila raziskavo, objavljeno v Journal of Accident Analysis and Prevention.
»V splošnem sta bila ohranjanje voznega pasu in nadzor nad hitrostjo slabša od normalne vožnje, ko je bil voznik udeležen v neprijetnem pogovoru. Je pa presenetljivo, da je bolje opravljati take pogovore po telefonu.«
Med strategijami, s katerimi se lahko izognemo jezi, navaja to, da priznamo, da se hitro ujezimo, in sporne teme spremenimo ali neprijeten pogovor odložimo. Če je partner v vozilu, je to težje, smo pa tudi bolj nagnjeni k temu, da se oziramo k njemu in skušamo razbrati izraz na obrazu. Po telefonu je partnerja lažje ignorirati. »Ko ste v vozilu, ne morete imeti konstruktivnega prepira, ker je eden od vaju zaposlen z vožnjo.«
Dr. Nick Reed iz podjetja Transport Research Laboratory pa je ugotovil, da so voznike bolj motili pogovori po mobilnem telefonu kot pogovori z osebo v avtu. Sopotnik namreč lahko vidi, da se približuje nevarna situacija, prekine pogovor (po domače: utihne) in omogoči vozniku, da vso svojo pozornost nameni cesti. Nekdo, s katerim govoriš po telefonu, tega seveda ne more.
Britanska skupina Halfords je raziskala prepire med vožnjo in ugotovila, da do njih pogosto pride zato, ker voznik noče vprašati za pot. 85 % žensk je priznalo, da tak prepir podžgejo, prav tako 65 % moških. Prepiri so tudi posledica prevelike živahnosti otrok in slabih sposobnosti navigacije. Nekateri pa so tudi nadaljevanje prepirov od doma.
Kako priti od točke A do točke B, je najpogostejši vzrok prepirov v avtu tudi po raziskavi britanske raziskave AA-Populus, po kateri se v avtih prepira 65 % ljudi. Najpogosteje to počnejo mladi med 18. in 24. letom (73 %). Na tretjem mestu vzrokov za prepir je dejstvo, da voznik ne ustavi, da bi vprašal za smer. Na drugem mestu je hitrost vožnje. Na četrtem so glasni otroci, sledijo kričanje na druge voznike, temperatura v vozilu, nestrinjanje glede tega, kje bomo jedli, kaj bomo poslušali, tema pogovora in prepočasna vožnja.
Če eden od partnerjev ignorira drugega in ves čas v vozilu namenja brskanju po pametnem telefonu ali tablici, pogovorom s prijatelji ali branju revij, lahko to v drugem vzbudi kup negativnih čustev, ki lahko privedejo do jeze. Tovrsten stres je vsekakor nezaželen in vodi v slabšo pozornost in reakcijski čas voznika, zaneti pa lahko tudi iskro spora, ki preraste v prepir z vsemi njegovimi pastmi za vožnjo.
Kako pogosto se oba partnerja naenkrat ozreta nazaj k otrokom, ki neutrudno jočejo, se odpenjajo, hočejo to in ono …? To se verjetno ne dogaja prav redno, se pa zgodi.
»Otrokom se danes posvečamo drugače kot nekoč in to se pozna tudi na vožnji. Stalna razpoložljivost in pozornost staršev do otrok imata veliko za vožnjo negativnih stranskih učinkov. Obračanje voznice ali voznika k otroku na zadnjem sedežu, kar je pogosto početje pri na primer jokajočih dojenčkih, se lahko zelo hitro konča z vožnjo po nasprotnem voznem pasu. Večji otroci zahtevajo drugačno pozornost, in čeprav se voznica in voznik nikoli ne bi smela obračati in ponujati hrane, brisati polite pijače in podobno, je to stalna praksa številnih staršev. Otrok ne bo utrpel nobene škode in razvojnega zastoja, če bo moral za izpolnitev svoje želje počakati do prvega počivališča, kjer se mu bodo lahko starši varno in primerno posvetili. Pa ne gre samo za to, da se pri takem početju močno poveča možnost nesreč, ampak tudi za to, da dajemo s takim početjem otokom napačen vzorec obnašanja med vožnjo, saj vozniku ni na prvem mestu varnost vožnje, ampak ustrežljivost in posvečanje potnikom,« je oster Andrej Brglez.