Kljub temu, da je Daimler v razvoj novega razreda S z interno oznako W 140 v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vložil izjemno veliko denarja, je bil namreč novinec, ko je končno zapeljal na ceste, v svoji domovini deležen veliko kritik in celo posmehovanja.
Ko ga je znamka spomladi 1991 predstavila javnosti, je nemška in z njo tudi evropska družba že izgubila pridih ekstravagantnega razkošja in glamurja, ki je obeležil osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Nemci so hitro spoznali, da je razkošje, ki ga je predstavljal, lahko zelo drago zadovoljstvo, hkrati pa so na dan vse bolj prihajala opozorila o pomenu skrbi za čisto okolje, ki jim velika razkošna limuzina z velikimi motorji nikakor ni ustrezala. K temu dodajmo, še, da je to bil čas prve zalivske vojne, ki je znova izpostavil problem oskrbe s fosilnimi gorivi in omejenost njihovi zalog.
Prestop k sovražniku
Mercedes razreda S druge generacije si je sicer v začetku zagotovil kar 50-odstotni tržni delež, vendar je bil deležen tudi veliko kritik, veliko začetnih kupcev pa ga je tudi hitro prodalo in se odločilo za prestop k »razrednemu sovražniku«, BMW-ju serije 7. Ko je na dan prišla novica, da 5,21-metrska limuzina zaradi širine 1,89 metra ne more zapeljati denimo na avtovlak za priljubljeni letoviški otok Sylt, so se z avtomobila tudi precej posmehovali.
Mercedes 500 SEL je služil tudi kot poskusni avtomobil za sisteme avtonomne vožnje. Pred četrt stoletja so namreč en primerek predelali tako, da je lahko nadzorni računalnik upravljal volan, plin in zavore, podatke pa sta mu posredovali dve širokokotni video kameri. Oktobra 1994 je na tripasovni avtocesti v običajnem prometu vozil s hitrostjo do 130 kilometrov na uro in prevozil 1.000 kilometrov. Vmes je tudi menjaval vozne pasove in po odobritvi voznika tudi samostojno prehiteval druge avtomobile. Preskus je sicer potekal v okviru evropskega projekta Prometheus, s katerim so tlakovali pot v avtonomno prihodnost, pripomogel pa je tudi k razvoju marsikatere tehnologije, ki je danes že povsem običajna.
Mnogi se avtomobila spominjajo tudi zaradi nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, ki so ga pogosto videli v njem. A ne le zato, ker je šlo za enega najbolj vidnih nemških kanclerjev, ampak tudi zato, ker so razred S tedaj, tako kot nemškega kanclerja, pogosto posmehljivo imenovali »ta debeli«. K temu je gotovo pripomogel ne le z velikostjo ampak tudi z maso 2,2 tone.
A tako kot nemški zvezni kancler, ki je državo kljub marsikateri kritiki vodil celih 16 let in se vpisal med najpomembnejše nemške politike nasploh, se je tudi mercedes razred S druge generacije kljub začetnim zadržkom izkazal za zelo trdoživ avtomobil.
Obsežni razvoj
K temu je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bil njegov razvoj eden najbolj obsežnih, če ne celo najbolj obsežen projekt v zgodovini nemške znamke. Izdelovali so ga sicer le do leta 1998, leta, ko je tudi Helmut Kohl zaključil svoj zadnji kanclerski mandat, vendar pa je do danes na cestah preživela velika večina izmed 400 tisoč izdelanih primerkov.
Večina kupcev je namreč na vse zamere in posmehovanja, ki so spremljala avtomobil, pozabila, ko je sedla za njegov volan, saj je bil zares prostoren in udoben in tudi po ovinkastih podeželskih cestah se je gibal s presenetljivo lahkotnostjo in natančnostjo. Da zaradi njegove širine voznik ne bi imel prevelikih težav, so poskrbeli zložljiva vzvratna ogledala in posebne paličice, ki so se potem, ko je prestavil v vzvratno, pojavile na zadnjih kotih karoserije.
Poleg tega mercedes razreda S v avtomobilski ponudbi ni izstopal le tedaj, ampak s svojo pojavo še danes zasenči celo marsikaterega velikega športnega terenca. Poleg tega je tudi njegova kabina nekaj posebnega. Ko potniki namreč zaloputnejo vrata, se znajdejo v posebnem okolju, ki jim da občutek velikega obdobja i n varnosti. Potniški prostor namreč daje vtis posebne kapsule, na katero so konstruktorji pritrdili motorni prostor in prtljažnik.
Razkošje in tehnika
In za dober občutek je poskrbelo še kaj več kot le debela plast razkošnih materialov in barv. Razred S je bil namreč tedaj prvič opremljen z dvojnim steklom, ki je poskrbelo za dobro zvočno izolacijo, prav tako pa je življenje potnikov olajšal z izdatno elektrifikacijo. Prvič so namreč bili serijsko na voljo električni dvig šip in centralno zaklepanje, potnike na zadnji klopi pa so razvajali tudi električni zastori ter ogrevana nastavljiva zadnja sedeža. V veliki mercedes je bilo sicer vgrajenih kar 60 pomožnih elektromotorčkov. Dolg je bil tudi seznam inovacij, od vmesnika CAN, pomoči pri vožnji in parkiranju in klica SOS do ESP in BAS.
Mercedes razred S je bil sprva na voljo s štirimi motorji, od katerih je bil»stari znanec« le eden, 5-litrski motor V8 z močjo 240 kilovatov. 210-kilovatni 4,2-litrski motor V8 in 3,2-litrski vrstni šestvaljnik z močjo 170 kilovatov sta bila povsem nova, prav tako pa tudi 6-litrski motor V12, ki ni bil le prvi serijski dvanajstvaljnik v osebnem mercedesu, ampak s 300 kilovati tudi najmočnejši Mercedesov motor dotlej. S temi motorji so znamka gotovo ni utrjevala ugleda pri okoljevarstvenikih, a je vtis leta 1992 nekako popravila s 110-kilovatnim turbodizelskim štirivaljnikom in 2,8-litrskim šestvaljnikom z močjo 142 kilovatov. Dodati je treba, da so mercedes razreda S druge generacije zasnovali tudi z recikliranjem v mislih in da je bil prvi avtomobil brez uporabe zloglasnega plina CFC.
Še vedno ni izgubil svojega čara
Tako motorizirani mercedes razreda S se še danes lahko postavi ob bok marsikateremu sodobnemu avtomobilu in se z letošnjim letom uvršča tudi med starodobnike, vendar pa med ljubitelji klasičnih avtomobilov ni tako zelo zaželen. Prvi razlog za to je gotovo dejstvo, da gre za limuzino, kakršne so manj zaželene od kabrioletov ali kupejev, po drugi strani pa tudi zato, ker z obilo elektronike na krovu dobesedno straši ljubiteljske garažne mehanike.
A če nad mercedesom razreda S druge generacije niso navdušeni ljubitelji klasičnih avtomobilov, je drugače z vozniki, ki kupujejo rabljene in se z njimi vozijo tudi na zelo dolge razdalje. Predvsem na vzhodu Evrope se namreč še vedno vozi večina izdelanih primerkov, saj njihovi lastniki morebitne težave zaradi popravil radi kompenzirajo z nizko nakupno ceno in udobjem, ki ga ponuja. In seveda tudi z ugledom, saj celo po treh desetletjih še vedno upleni marsikateri zvedav pogled.