Vsaj 130 voznic tovornjakov in avtobusov naj bi bilo v Sloveniji, več kot 40 pa se jih je zbralo na celjskem sejmišču, kjer so se pomerile v vleki vlačilca.

Voznic ni malo

"Poklic voznice je nekoliko osamljen, zato skušamo na vsakoletnem srečanju voznicam omogočiti druženje, da se spoznajo med seboj in da vedo, da niso edine," je pojasnila Nina Žgur.

"Menim, da smo ženske boljše voznice, tudi naši delodajalci ugotavljajo, da bolj pazimo na menjalnike in vozila nasploh," pravi Žgurjeva, ki je že deset let v prevozniškem poslu, vsa leta je delala v mednarodnem transportu, zadnji dve leti pa vozi avtobus. "Problemi na cesti so vedno, so pa tudi dobre stvari. Velikokrat so me gledali kot nekakšno čudo, marsikdo pa mi je tudi pomagal. Zgodilo se je, da sem kdaj v koloni hitreje prišla na vrsto," dodaja voznica.

Ženske premalo cenjene

Monika Ferk je že od majhnih nog povezana s prevozništvom, od nekdaj jo je zanimalo vse, kar je na štirih kolesih ali več. Vozi v Avstrijo, Nemčijo, Švico in na Hrvaško. "Ni boljšega, osebno nikoli nisem imela negativnih izkušenj, samo pozitivne. Menim pa, da smo ženske včasih premalo cenjene kot voznice in nas zapostavljajo."

Tudi Jadranka Čučnik iz Sevnice je že v otroških letih sanjala, da bo vozila. "Šla sem na fakulteto, a ko sem dobila priložnost, da naredim vozniški izpit, sem pustila faks in šla za volan," pravi. Vodita jo adrenalin in želja po tem delu, vse skupaj pa usklajuje z družino. "Ni me veliko doma, ko pa sem, izkoristim čas za nas."