Otroka kot običajno vsak ponedeljek oddam v vrtcu ob isti uri in krenem z avtomobilom proti Ljubljani. Pot do službe običajno traja pol ure.

Tokrat se zatakne že po nekaj kilometrih. Kolona, vozimo počasi, eden za drugim do trzinske obvoznice, ko se cesta razširi v dva pasova. Dobro, slabo vreme, gremo bolj počasi. Do Črnuč vse mirno, razen nekaj "Schumacherjev", ki preračunavajo, kateri pas je hitrejši in se v 100 metrih vsaj desetkrat prestavijo iz enega pasu na drugega. Pot do krožišča Tomačevo se morda podajša za pet do deset minut.

Le zunanji pas v krožišču je dober 

Nato pa se začne "šov“ voznikov. Polna črta se ne upošteva, smerni kazalci, kot, da jih avtomobili nimajo. Pravilna uporaba krožišč, ki se jih do krožišča v Žalah zvrsti kar nekaj (to si zasluži samostojen članek) je za večino "španska vas". Vsi bi se vozili le po zunanjem pasu, pri tem pa nastajajo nevarne situacije, vsaj dvakrat se je promet v krožišču popolnoma zaustavil, drugače bi počilo. Veliko je živčnosti in hupanja. Nič čudnega, saj jih ima polovica stekla na vozilu tako zarošena, da komaj kaj vidijo iz vozila. 

Naprej do Kolinske. Spet ozko grlo. Za 500 metrov sem potreboval 15 minut. Nekateri vozniki imajo izračunano, da se po desnem pasu do semaforja prebiješ veliko hitreje. A težava nastane, ker se ne pomikajo do konca kolone, ampak se, ne vem zakaj, začnejo na lev pas vključevati že sredi kolone. In "levi“ jih seveda ne spustijo predse - kaj se boš vrival? Tako je desni pas pred vozilom, ki bi se sredi kolone na vsak način rad vključil na lev pas, prazen, za njim pa kolona. Če bi vsi upoštevali pravilo zadrge, bi se čas, ko sem ga porabil zato, da sem se, ko sem se mirno premikal v koloni, zmanjšal vsaj za polovico, če ne več.

Zapelji že v križišče

V redu. Odločil sem se, da se ne vznemirjam, naj bo vse to le del testa. Prebijem se do križišča, kjer stoji nov stanovanjski kompleks Situla. Kaos. V križišču je bilo vsaj 30 vozil in nihče ne more naprej, nazaj, niti levo ali desno. Za nameček še tisti, ki se še niso prebili v križišče, vanj rinejo tudi, ko na semaforju zasveti rdeča luč. Hupanje vse povprek.

Še nekaj, kar opažam že dalj časa, je, da se večina voznikov ob zavijanju v levo v križišču ne zna pravilno postaviti na sredino križišča. Voznik z registrsko oznako CE pred mano je stal na zeleni luči in se ni premaknil na sredino križišča. Tako bi se nas vsaj nekaj zapeljalo do sredine križišča, ki bi ga lahko, ko bi bilo varno, nato hitro prečkali in zapustili.

Kaj je to rumena dodatna puščica na semaforju?

Še ena posebna zgodba so smerne puščice na semaforjih (rumene). Čakam deseti v vrsti. Na semaforju zasveti rumena puščica. Štejem do pet, prvi avtomobil še ni speljal. Začne se hupanje. Prvi spelje levo, drugi, ki je pred tem hupal tudi, tretji spet stoji, ker očitno ne ve, kaj pomeni dodatna smerna puščica! In tako križišče v 30 sekundah zapustijo tri vozila, namesto 15!

In tako naprej do službe. Okroglo uro sem porabil in preštel vsaj 100 prekrškov. Morda bi bilo bolj smiselno v službo oditi na vlak ali avtobus, ampak pazi, to bi trajalo še dodatne pol ure ali celo več. Zato ne pomislim, da bi izbral to vrsto prevoza.