Kurajov že od leta 2008 predstavlja Srbijo kot ambasador živalskega sveta. Aktivno sodeluje tudi z drugimi društvi za zaščito živali, v borbi proti mučenju živali pa ima veliko vlogo pri izvajanju srbskega zakona o zaščiti živali.
Ta je stopil v veljavo šele leta 2009, opisuje pa ga kot zelo dobrega. V Srbiji je denimo po zakonu prepovedano evtanazirati zdravo žival v zavetišču, v Sloveniji jo je dovoljena evtanazirati po 30 dneh.
Kurajov je bil v rodnem Pančevu pobudnik prvega programa, kot ga v Srbiji še niso poznali ... "V tistem obdobju je bilo povsem normalno in celo legalno, če si na ulici ustrelil ali zastrupil nikogaršnjega psa. Država je celo spodbujala tovrstno početje. Predstavljajte si, da je vsakdo, ki je prinesel del ubitega psa, denimo rep, dobil v zameno nekaj denarja. Na ta način se je, po mnenju oblasti, takrat reševal problem nikogaršnjih psov. Meni se je takrat vse to tako zelo gabilo, da nisem mogel ostati križem rok. In tako se je začelo..." se začetkov spominja Kurajov.
Prebral sem, da ste ravno vi odprli prvo zavetišče v Srbiji? Tako se je tudi začela vaša pot v svetu živalovarstva...
Res je, bilo je leta 1997. V Pančevu je bilo odprto prvo zavetišče, kot ga naša država do tedaj še ni poznala. Pred tem smo se veliko izobraževali, v tujino smo šli preverjati primere uspešnih praks. Želeli smo organiziran tip zavetišča. Tudi posvojitelji so od nas morali izvedeti vse o odgovornem lastništvu živali. Delali smo res na kvalitetnem posvajanju, veliko smo izobraževali, kar dejansko v še večji meri počnemo tudi danes. A takrat so bili povsem drugi časi... in lotevali smo se nečesa povsem novega.
Pravite, da so bili drugi časi. Če se danes ozrete nazaj, katere so tiste razlike, predvsem v zavetišču samem?
Ojoj (smeh). To so res neverjetne razlike. Takrat smo mislili, da veliko vemo, a dejstvo je, da so nam leta prinašala nova znanja in nova spoznanja. Samo zavetišče je tudi danes precej majhno, kapacitete so za 40 živali. Samo zavetišče se je seveda obnavljalo in spreminjalo, veliko korakov naprej pa smo naredili predvsem mi. Po nekaterih ocenah je na srbskih ulicah približno 50.000 psov
Pred desetimi leti ste ustanovili delovno skupino za dobrobit živali. Kakšni so bili vaši cilji?
Vedeli smo, da se spreminja zakon o zaščiti živali. In zdel se nam je pravi trenutek, da povemo svoje (smeh). Ta naša skupina je, začuda, imela res veliko podpore tudi s strani občine. In tako se je začelo. Skupina je najprej napisala program, s poudarkom na lokalnem nivoju. Vedeti je potrebno, da je bilo do nedavnega na ulicah srbskih mest res ogromno število zapuščenih psov. Temeljno načelo, ki ga je podprlo in tudi financiralo mesto Pančevo je bilo "ulovi, steriliziraj in vrni". Sterilizacije in kastracije so bile torej najpomembnejše. Program je prevideval tudi postavitev hišk za zapuščene pse in muce. Moram povedati, da je Pančevo prvo mesto v Srbiji, ki je prepoznalo problem zapuščenih živali in podprlo, tudi finančno, prave rešitve.
Iz lokalnega okolja ste nato primer dobre prakse razširili na celo državo. Leta 2009 se je v Srbiji namreč spremenil zakon, kot ste prej omenili...
Res je. Imeli smo ta privilegij, da je bilo naše društvo neposredno udeleženo v pripravo tega zakona. Imeli smo izkušnje in podali smo konkretne predloge. Ne bom rekel, da so bili vsi sprejeti in upoštevani, a najpomembnejši so bili vključeni. Po tem zakonu je morala imeti vsaka občina v državi pripravljen program, po katerem bo reševala problem zapuščenih živali. Seveda smo se znotraj same države soočali s težavo, saj imamo mesta, ki so veliko bolj razvita, denimo Beograd, bolj na jugu pa denimo Niš, kjer so težave veliko bolj očitne. Če pogledam zelo realno, zakon, kot je sedaj napisan, je zelo zelo dober. Lahko celo rečem, eden boljših na tem področju. Če samo omenim evtanazije. V Srbiji je po zakonu prepovedano evtanazirati zdravo žival v zavetišču. Vem, da ima Hrvaška še vedno 60-dnevni rok...
Ja, v Sloveniji lahko žival v zavetišču evtanazirajo že po 30. dneh...
No, recimo. Res pa je, da smo zelo nesrečni, ker samo izvajanje zakona in nadzor niso takšni, kot bi si želeli... Zato je trenutno to naš primarni cilj. Se pravi, da se zakon, ki je dober, da ne rečem odličen, vendarle prične upoštevati oziroma, da tisti, ki so zadolženi za nadzor in kaznovanje, pričnejo opravljati svoje delo. Upam, da bomo pri tem uspešni.
Kako je v Srbiji s kaznimi za mučitelje živali?
Pomembno je, da do kazni sploh pride. Naša organizacija je tista, ki nenehno opozarja pristojne na živali, ki živijo v slabih razmerah ali so mučene. In zahteva, da so mučitelji živali ustrezno kaznovani. Ko zadeva pride do sodišča, zgodbi sledimo do konca. Najbolj aktivni smo v Pančevu, res pa je, da smo skozi leta svoje delo razširili po vsej državi.
Avtor prispevka je Mitja Čehovin s portala Pes moj prijatelj. Celoten intervju najdete na www.pesmojprijatelj.si
