O sebi govori skromno, ko pa začne predstavljati svoje delo prostovoljke, se opazno razgovori. Doroteja Lenassi je ena izmed številnih prostovoljcev, ki delujejo v okviru Slovenske filantropije. Petindvajsetletnica, katere prva ljubezen so konji, se je v zadnjem letu posvetila tudi problematiki beguncev. V Slovenski filantropiji je postala del kolektiva na Centru za pomoč beguncev, kjer zdaj eno dekle uči slovenščine.
obeležujemo ga od leta 1988. Gre za največji prostovoljski dogodek na svetu ter edini prostovoljski dogodek, posvečen mladim. Praznovanja organizira sto držav. Letos dejavnosti potekajo med 15. in 17. aprilom.
Ni želela "zabijati" časa
"Dobiva se približno dvakrat na teden, po uro ali dve. Koliko delaš, je stvar dogovora. Sama sem lani ugotovila, da imam čas, za katerega se mi ni zdelo smiselno, da bi ga preživela recimo pred televizijo. Ugotovila sem, da bi rada še nekaj več dosegla, storila. Pogledala sem na spletno stran prostovoljstvo.org, se prijavila in nato na razgovoru videla, kje bi lahko delala," nam predstavi svoje prve korake.
Trenutek, ko se vse poplača
Na težave pri prostovoljnem udejstvovanju ni doletela. Spomni se le, da so bile prve ure z dekletom dokaj neosebne – zato sta se odločili za skupen ogled prestolnice in klepet ob torti, kar je pripomoglo k otoplitvi odnosov. "Slabih izkušenj nisem imela. Se pa včasih vprašaš, ali si naredil dovolj ali bi lahko storil več. Kot pozitivno izkušnjo pa lahko omenim nekaj, kar se mi je zgodilo v sredo. Enega fanta sem pospremila na trening taekwondoja. Predstavila sem ga drugim in mu pomagala. Ko je prišel iz garderobe, oblečen v kimono, sem mu pokazala telovadnico in ga vprašala, ali bo šlo. Oči so se mu zasvetile in nasmejal se je. To je bil trenutek, zaradi katerega je bila tista ura vredna truda."
Majhen vložek, velik "dobiček"
Meni, da prostovoljcev – tudi na področju pomoči beguncev – primanjkuje. Dodaja: ne gre toliko za to, zakaj bi šli v prostovoljstvo, kot za to, da niti ni pravih argumentov, zakaj ne bi. "Žalostno je, da večina ljudi le stoji ob strani. Tako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Nekateri samo ne razumejo, da vložiš malo energije, dobiš pa veliko."
Ni razloga, da ne bi pomagali
Vsak lahko najde nekaj zase, so prepričani prostovoljci. Doroteja se je za učenje slovenščine odločila, ker je imela v šoli pri tem jeziku same petice. Najprej ni mislila, da bo prostovoljstvo zagrabila tako resno. "Po vseh seminarjih in delu pa je to postala nekakšna strast. Vsi radi vidimo ljudi okoli sebe dobre volje. Zato ni razloga, da jim ne bi pomagali," še pove.
