Nauk policijskega obiska pri šefu opozicije bi bil: Če si nečesa močno želiš, dobiš po letu in pol.
Denar, sveta vladar. Celo več. Pri sledenju tokovom denarja, ki bi moral zgraditi tako dolgo in težko pričakovan sodoben nogometni stadion, so preiskovalci morali nekajkrat prestopiti meje države in sledi iskati v tujini. Po nekaterih informacijah te niso vodile le do kanalov, po katerih naj bi denar tekel z neizmerno hitrostjo, temveč celo do drugih, še bolj vprašljivih poslov, ki bi morali biti predmet ločenih preiskav. Te sledi naj bi sicer občasno na začetku preiskave poskušala zabrisati politika oziroma nekateri tihi zaupniki politike. To so tisti, ki osumljencem sicer povsem javno in odkrito vztrajno ščitijo dobro ime in krijejo hrbet.
Javnost zagotovo ne bo nikoli izvedela kje vse je “počival” denar za današnji “ponos” prestolnice. Še manj, kaj vse se je z njim kupovalo. In najbrž je tako celo bolje. Dejstvo pa je, da je to šele prvi preiskovani posel in da je seznam še dolg. Osumljenci so policijo k sebi vabili že dolgo. Ko pogledamo, kako zapletena je bila sled in kakšne ovire so bile na njej, pa je jasno, zakaj jih ni bilo prej na obisk.