Bolj je banalno, bolj je gledano

RTVS je konec januarja začel s predvajanjem kviza Vem!, ki ga izmenično vodita Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek. V kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej križanki.

Kviz, posnet po francoski licenci,  je na družbenih omrežjih dvignil kar precej negativnega prahu, v katerem pa se RTVS ne bo zadušila. Kot pravijo, so v tem časovnem pasu s kvizom – samo za licenco vsak teden plačajo 1750 evrov - podvojili število gledalcev. Vse premierne oddaje kviza Vem! je povprečno spremljalo 4,5% ali 87.800 gledalcev, starih nad 4 leta, oziroma 12 odstotkov vseh gledalcev televizije v času oddaje.

Po razkritju številk gledanosti sedaj vem le eno - da nič ne vem. Če oddaje ne bi vodila znana igralca, bi bila prepričana, da gre za ponovitev šova iz 80. let. Vprašanja so tako banalna (S katerim šumnikom se lahko pohvali uš? (Š) Kaj ima na sredini ded? (E)), da me je kot gledalko sram, če mora tekmovalec, odrasla oseba, o odgovoru razmišljati dlje kot štiri sekunde. Male sive celice v primerjavi s kvizom Vem! predstavljajo mnogo večji intelektualni izziv.

Kdo gleda kviz? Verjetno otroci, saj je na sporedu po risanki, in starejše osebe, ki imajo težave s srcem. Slednji si lahko kviz namreč ogledajo brez bojazni, da jim bo napetost dvignila pritisk. Vsaka oddaja o čiščenju zobnega kamna je bolj razburljiva kot Vem!.

A očitno Slovenci samo čakamo na oddaje, ob katerih bomo imeli občutek, da smo pametnejši od soseda in da nam v bistvu sploh ne gre slabo, ker tisti, ki se prijavljajo v resničnostne šove, tisti pa res nimajo vseh skodelic v omari.

Pa jih imamo mi? Televizije se samo držijo pregovora, da je treba ljudem dati kruha in iger – tudi branik kulture RTVS. Slovenci se pač zadovoljimo z manjšim kosom kruha in banalnimi igrami. Na srečo obstaja daljinski upravljalnik. Zanj bi se še kruhu odpovedala ...