Dal bo glas fantom iz garaž

Po 20 letih novinarstva ste se torej znašli med podjetniki.
Ko je direktor Televizije Slovenija Janez Lombergar ukinil oddajo Pogledi Slovenije, se je zame zaprl televizijski prostor, čeprav je bila to najbolj gledana televizijska pogovorna oddaja v Sloveniji. Nisem človek, ki bi tarnal. Rekel sem si: “Dobro, to se je zgodilo, vrata so se mi zaprla, zdaj moram naprej.” Niti sanjalo se mi ni, kje bom pristal.

Od takrat je minilo že nekaj mesecev. Ste še vedno prepričani, da so vam oddajo vzeli, ker je tako želela vladajoča politika?
Ko malo razmisliš in skupaj zložiš nekatere stvari, to še vedno drži. Ampak to zgodbo sem pravzaprav zaprl in s tem se ne ukvarjam več.

Zdaj ste v menedžerskih krogih. Vas mediji ne zanimajo več ali pač?
Nikoli ne reci nikoli. Zdaj sem tu, vendar v življenju nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. To smo se že naučili, kajne?

Bili ste med najbolj prepoznavnimi televizijskimi obrazi. Kaj vse so vam ponujali po odhodu s televizije oziroma kako sta se našla z Jocem Pečečnikom, enim od najbogatejših Slovencev?
Ponujali mi niso ničesar, ker če nisi zvezan s politiko, zate ni državnih služb, ne postaneš predstavnik za odnose z javnostmi političnih strank ali kandidat za državnozborske volitve. Ostaneš sam. Pokliče te nekaj prijateljev in to je to. Kolega s fakultete Andrej mi je rekel, da sem lahko pri njem. Mislil sem, da bom nadaljeval v pravu. Potem sem razmišljal o svoji spletni strani, a sem ugotovil, da to verjetno ne bi šlo. Sredi avgusta pa me je poklical Pečečnik in mi dejal, da se mu to, kar so naredili z oddajo, ne zdi prav. Ponudil mi je, naj pridem k njemu in naredim svoj projekt. Včasih smo se namreč po oddajah pogovarjali o tem, kako bi se moralo slovensko gospodarstvo razvijati. Na voljo mi je dal infrastrukturo svojega podjetja in začel sem razmišljati, kaj tej državi manjka.

Vaša ideja in Pečečnikov denar 
torej.
Pečečniku sem idejo predstavil, zdela se mu je dobra in jo je podprl, ker je že sam razmišljal o izvozni agenciji. Pomagal mi je pri izvedbi in razvijanju ideje, natisnili smo brošuro in vzel sem pot pod noge. Od jutra do večera sem trkal na vrata uspešnih podjetnikov in predstavljal vizijo.

Do zdaj se je v vaši zgodbi prepoznalo 36 podjetnikov. Kot ste zapisali, ni med njimi nikogar, ki bi bil v kazenskem postopku, ni politikov, davčnih dolžnikov, tajkunov in državnih podjetij. Kljub temu so recimo takoj po predstavitvi podjetnika Boštjana Šifrerja povezovali s Pozitivno Slovenijo.
S tem nimam težav. Za Šifrerja sem vedel, da ga bodo povezovali s politiko, zato sem že prej šel do njega in sva se o tem pogovorila. Vprašal sem ga, kakšen je njegov status, on pa je odgovoril, da je s politiko opravil, ker mora kot lastnik poskrbeti za svoje podjetje. Je pa vsak homo politicus in pride kdaj v skušnjavo, ko hoče nekaj popraviti, kar je legitimno. Težko je vse preveriti, ker nismo policija in nimamo pooblastil. V ustanovni akt smo zapisali, da morajo vsi člani podpisati, da plačujejo davke in niso v kazenskem postopku. Če se to spremeni, posamezniku članstvo preneha. Ne potrebujemo častnega razsodišča. Gospodarstvo je dinamična dejavnost: nikoli se ne ve, kaj bo, pomembno pa je, da so pravila jasna.

Preverjate tudi odnose vaših članov do zaposlenih, do podizvajalcev?
Po tem, kar sem videl ob obisku podjetij, mislim, da s tem ni težav. Morda se bo kdaj, kje in kaj zapletlo, ampak to bomo reševali sproti. Načeloma so to lastniki, ki so na trgu 20, 30 let in o njih ni bilo slišati, da bi bilo kaj narobe.

Kaj je glavni cilj kluba? Kakšna bo njegova vloga?
Politika nas ne zanima, ne želimo biti stranka, zanimajo nas samo gospodarski razvoj Slovenije, pogoji poslovanja in medsebojno povezovanje izvoznikov. To so osnovni cilji. Slovenski družbi bi radi povedali, da obstaja dobro, zdravo jedro podjetništva, ki daje na tisoče delovnih mest in s plačanimi davki financira zdravstvo in šolstvo. Več ko bo uspešnih podjetij, več denarja bo za šolstvo, zdravstvo, kulturo, šport in donacije.

Ne bi bili prvi, ki bi izjavili, da vas politika ne zanima, potem pa bi si premislili.
Mislim, da smo s tem, da naši člani ne smejo biti del političnih strank, povedali vse. Če kdo kandidira na volitvah, izpade iz kluba. Mi bi radi povedali, da če hoče biti slovenska družba uspešna, potrebuje uspešne ljudi. Mladim bi radi dokazali, da podjetništvo niso samo tajkunske zgodbe, ampak da je to gibalo razvoja. Na prvem sestanku je imelo nekaj mladih podjetnikov idejo, da bi jim bili lahko starejši podjetniški mački mentorji. In zdaj je to eden izmed naših ciljev. Ali pa recimo medsebojna pomoč pri prodoru na tuje trge. Nima namreč smisla, da nekdo po tujini išče kontakte, če ima eden izmed naših članov tam že pisarno in mu lahko takoj pove, s kom naj sodeluje.

Kaj bo prvi konkretni projekt?
Najprej se bomo dobro organizirali in zapisali, kako bomo sodelovali, zatem pa se bomo predstavili tujim veleposlanikom in se povezali s podobnimi tujimi klubi. Še enkrat bom poklical vse člane in jih vprašal, kaj potrebujejo, in to bom delal.

Se vidite tudi kot sogovornik vlade in sindikatov pri pogajanjih oziroma oblikovanju zakonodaje?
Ko se nam bo zdelo potrebno predstaviti svoje poglede, se bomo pogovarjali z vsemi. Odločevalcem, politiki in družbi želimo predstaviti svojo vizijo gospodarskega razvoja. Nismo pa reprezentativni klub, čeprav združujemo zdravo jedro podjetnikov, ki so začeli sami in zdaj zapolnjujejo ljudi in plačujejo davke. O ljudeh, ki so v tem klubu, zelo veliko pove izkušnja z Igorjem Akrapovičem. Ko smo se pogovarjali, kako naj jih predstavim, sem pri njem zapisal vodilni proizvajalec izpušnih sistemov na svetu, pa me je popravil: “Ne, ne – prosim, da napišete eden izmed vodilnih.” To vse pove o tem človeku, o tej preštetosti in res bi bilo škoda, če ljudje ne bi slišali, kaj ti mislijo.

Gospodarstvenike že zastopajo Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), obrtna zbornica, združenje managerjev in še kdo. Mislite, da oni ne opravljajo svoje naloge in da niso dovolj glasni ali zgolj ne pometejo pred svojim pragom?
O tem nisem razmišljal. O GZS sploh nisem razmišljal. Pred sabo sem imel samo fante, ki so začeli v garažah in so jim mame posodile dva tisoč takratnih mark, da so lahko uresničili svojo idejo. Ti do zdaj preprosto niso bili povezani. Enkrat se je oglasil eden, drugič drugi. Vsakega posebej so lažje utišali, skupaj pa bodo glasnejši. Nikomur ne želimo nič slabega, hočemo narediti le eno dobro stvar in pri tem ne trošimo davkoplačevalskega denarja. Povedati želimo, da so tudi odgovorni lastniki. Verjemite, da nekdo, ki je za svoje podjetje garal 30 let, tega ne bo uničil. V to je preveč vložil.

Po nekaj mesecih ste spet v akciji, v središču žarometov. Vam to godi?
Sam se ne želim preveč izpostavljati; držim se ob strani, pomembno pa je, da se sliši ideja.

Pogrešate adrenalin ali ga je tudi tu dovolj?
Tega imam tudi zdaj dovolj. Vse dni sem zaposlen in veliko sem na poti. Prekrižaril sem Slovenijo in spoznal ogromno ljudi.

Kako zdaj iz naslanjača po nekaj mesecih ocenjujete medije, predvsem televizijo?
Ne razmišljam o tem, saj za to nimam časa.

Težko verjamem, da nimate mnenja in da medijev ne spremljate. Če ne drugače, vaša življenjska sopotnica Petra Kerčmar vodi informativno oddajo.
To je res. Ampak v zadnjih dneh sem bil veliko na poti in imel sem malo časa za gledanje televizije. Ko se srečam z novinarji in televizijskimi ekipami, pa se mi zdi, kot da sem še vedno del njih, in z njimi nimam nobenih težav. Tudi zdaj, ko sem predstavljal klub podjetnikov, sem zaradi profesionalne deformacije premikal mikrofone, pa mi je potem asistent prišepnil, da je on za to plačan. Odvrnil sem mu, da je to stara navada. Tudi ob smrti Janeza Pavla II. sem v Vatikanu pomagal zlagati palete, na katerih smo naslednji večer delali Trenja. Ko sem nanje stopil kot voditelj, z obleko in mikrofonom, mi je tonski mojster dejal, da kaj takega televizijskemu voditelju v Italiji ne bi prišlo na pamet.