V minulem tednu je v tujih medijih odmevala objava dokumentov o evtanaziji mlajše ženske, stare komaj 20 let, ki je umrla, potem ko so zdravniki in psihiatri na Nizozemskem presodili, da so posledice spolne zlorabe, zaradi katerih je trpela neznosne duševne bolečine, nepopravljive.

PREBERITE  ŠE:

• Mlajši ženski dovolili evtanazijo zaradi spolne zlorabe
• "Poraba psihiatričnih zdravil bi morala biti še večja"
• "Depresijo zdravimo tudi z operacijo"
• "Nikogar ne zanima, kako se počutijo starši teh otrok"

Dekle je po poročanju britanskega Daily Maila trpelo zaradi hude anksioznosti, kronične depresije, PSTM, samomorilnih teženj, samopoškodovanja in halucinacij, vse kot posledico spolnih zlorab med njenim petim in petnajstim letom. Njen psihiater je ocenil, da zanjo ni več upanja. "Pacientka je svoje trpljenje doživljala kot nevzdržno," je pojasnil.

Iz dokumentov je razvidno, da so dve leti pred njeno smrtjo, zdravniki zaprosili za drugo mnenje, na podlagi katerega je stekla intenzivna terapija, ki je bila, kot piše časnik, začasno delno uspešna. Zdravljenje so prekinili lani, ko je neodvisni svetovalec dejal, da je primer brezupen. Obenem pa je presodil, da je kljub duševnim motnjam, depresiji in nihanju razpoloženja, sposobna sama sprejeti odločitev, da konča svoje življenje.

Igralci v življenjski drami deklice

"Zdi se mi, da so v tem primeru zdravniki 'pogoltnili trnek' in so popustili manipulaciji samomorilno naravnane osebe," ocenjuje slovenski psihotravmatolog Robert Oravecz, psihiater in psihoterapevt. "Pravzaprav so nezavedno postali igralci v življenjski drami te deklice."

Iz opisa primera v medijih gre po besedah Oravcza sklepati, da gre za srhljivo shirano, anorektično in vsekakor globoko depresivno osebo. "Vemo, da samomorilne osebe pogosto 'delajo na tem', da pomembne osebe iz okolja, kot so zdravniki ali terapevti, prepričajo v to, da je njihovo življenje brez smisla," razlaga Oravecz. "S tem pravzaprav stopijo naprej v samomorilnem procesu in lažje prerežejo še preostale niti, ki jih še veže za življenje."

Foto: Profimedia Dekle Posledice spolne zlorabe so večje, če gre za zlorabe v času zgodnjega otroštva, predvsem pred osmim letom starosti. "Zelo majhni otroci nimajo ustrezne nevrobiološke kapacitete, da bi si ustvarili spomine kot odrasli," pojasnjuje Oravecz. "Velikokrat gre le za vegetativne ali čustvene odtise travme, za 'flash back-e', ki so izredno obremenilni in moteči."

Zloraba zaznamuje osebo za vse življenje

Težje je tudi, če je storilec oseba, ki ji otrok zaupa, ali je od njega odvisen. "Pri tem gre za zapletene, vendar dokaj značilne procese, skozi katere otrok prevzame odgovornost za dogodek in se prepoji z zelo negativnimi predstavami o sebi," poudarja Oravecz. "Spolna zloraba v otroštvu zagotovo zaznamuje otroka za celo življenje. Tragično je, da te osebe, ki so bile nedolžne žrtve v času otroštva, v odraslosti postanejo problem, za sebe, za okolje in pogosto tudi lastne otroke."

V psihiatrični populaciji je po besedah Oravcza zelo veliko zlorabljenih oseb, tako da tudi samomorilnost in depresijo pogosto povezujemo s takšno travmatsko izkušnjo. "Daleč najbolj pogoste težave se kažejo v partnerskih odnosih, spolnosti," poudarja Oravecz. "Še vedno primanjkuje zavedanja, da prikrivanje izkušnje spolne zlorabe ne predstavlja rešitve problemov in je izredno težko živeti funkcionalno odraslo življenje s takšno, nepredelano izkušnjo v ozadju."

Žrtve zlorabe se, kot pravi Oravezc, pogosto poslužujejo mehanizma projektivne identifikacije, ko se lastnih morečih občutkov in predstav o sebi poskušajo rešiti na ta način, da na osebe okoli sebe prenesejo svoje predstave o storilcu in ljudi pripravijo do tega, da se obnašajo v skladu z njihovimi projekcijami. "To je v medosebnem prostoru zelo škodljivo in ustvarja nenehne občutke stiske," poudarja Oravecz.

Vloga psihiatra je, da pomaga stiske razreševati

V zgodbi dekleta se po besedah Oravcza odvijata vsaj dve zgodbi, prva, že opisana, je zgodba o spolni zlorabi in njenih posledicah, drugo je zgodba o evtanaziji. "V romanu Raymonda Kluuna Ženska gre k zdravniku lahko zasledimo zelo avtentičen opis evtanazije, kot se to izvaja na Nizozemskem," pravi Oravecz. "O tem lahko vsak misli, kar hoče, vendar se mi zdi katastrofalno neprimeren način končanja življenja, ne le za žrtev, temveč tudi za zdravnika, ki to izvaja."

Smatra, da ima sicer vsak posameznik pravico odločati o tem, kako, kdaj in na kakšen način misli zapustiti ta svet, a naloga psihiatrov je, da pri tistih osebah, s katerimi se srečujejo v svoji poklicni praksi, prepoznajo elemente samomorilnosti in pomagajo prebroditi ali razrešiti stiske, iz katerih se hrani neznosno trpljenje, ki posameznika rine proti samomoru.

Huda stiska ohromi kognitivne potenciale

"Pogosto vidimo, da depresija ali huda čustvena stiska močno spremeni način razmišljanja in dojemanja stvarnosti, tako, da posameznik ni zmožen uporabiti vseh svojih kognitivnih potencialov, s katerimi bi lahko našel kakšen izhod razen samomora," poudarja Oravecz. "Farmakoterapija, psihoterapevtske intervence, empatičen pogovor, podpora okolja pogosto zadoščajo za to, da posameznik dvigne glavo nad vodo in na razumski ravni pristopi svojim problemom."
 
"Ker delam po domovih ostarelih in tudi sicer imam ogromno starejših pacientov, menim, da pereč problem ni evtanazija, temveč paliativna oskrba, torej vprašanje, kako dolgo se splača koga intenzivno zdraviti oz. mučiti z različnimi invazivnimi posegi in umetnim vzdrževanjem pri življenju," poudarja Oravecz. "Naša kultura ne sprejema smrti in starosti. Svojci vztrajajo v nedogled, ne da bi se ozirali na trpljenje svojih ostarelih družinskih članov. Menim, da bi bilo treba o tem vprašanju odpreti široko družbeno debato in institucionalizirati skrb za umirajoče."

irma.hus@zurnal24.si