Ponavadi se zgodi v najmanj primernem trenutku. Zardevamo, ko nam nekdo pokloni pohvalo, ko se pozornost usmeri na nas, pa tudi ob kočljivih temah v službi, na sestanku, med prijatelji …

Fiziološki odgovor na zardevanje je preprost, gre za povsem normalen človeški odziv, le da je rdečica pri nekaterih bolj opazna kot pri drugih. Zardevanje je povezano z močnimi čustvi, ki povzročijo, da se žilice obraza razširijo, ta pa postane bolj prekrvavljen. Nekateri strokovnjaki ta odziv povezujejo s situacijo, v kateri bi radi pobegnili ali se branili oziroma nekoga napadli. To pa žal ne pojasni tega tako razširjenega pojava, ki je žal še vedno precej neraziskan.

Sporočilna nota

Psiholog in strokovnjak za sramežljivost Ray Crozier meni, da ima zardevanje sporočilno noto. Z zardevanjem naj bi denimo prijatelju brez besed povedali, naj spremeni temo pogovora. Zardevamo namreč tudi, ko želi nekdo povedati nekaj o nas, pa si tega ne želimo. Če bo imela oseba dovolj razumevanja in sočustvovanja, bo prenehala s kočljivo temo. Sicer pa po besedah Croziera zardevamo tudi ob jezi, bolečini, ponižanju, če nam je kdo všeč ali če nam je kdo zelo odvraten.

Če je zardevanje dokaj pogosto, se pri nekaterih lahko iz tega razvije celo v strah pred zardevanjem oziroma erythrofobijo. Lahko pirde do začaranega kroga, ko zaradi strahu pred rdečico zardevamo še pogosteje.

Nekatere zardevanje tako zelo moti, da se težave poskusijo rešiti s psihoterapijo, z dihalnimi vajami in hipnozo. Obstajajo tudi kontroverzni kirurški posegi, ki pomenijo rezanje živcev, ki povzročijo dilatacijo krvnih žil na obrazu. A ima to dolgoročno več negativnih kot pozitivnih posledic.

Najboljša rešitev je, če oseba sprejme zardevanje kot del sebe in se z njo spijazni. Raziskava strokovnjakov z Univerze Berkeley v Kaliforniji je poikazala, da so tisti, ki pogosteje zardevajo, tudi bolj velikodušni.