Dodaja, da je prav zato možno vsako čustvo tudi zelo telesno začutiti, saj se nekje v telesu ustvari njegova energija. Čustva, če so ustrezno regulirana, so po njegovih besedah kot neke vrste navigacija, ki nas usmerja v smeri rasti in napredka ter ob tem skrbi, da so poti varne.
"Vsako čustvo ima zelo pomembno funkcijo, ki so jo naši geni skozi evolucijo skrbno izoblikovali," pravi in dodaja, da nam jeza govori o tem, da moramo uporabiti energijo, da postavimo meje, s čimer zaščitimo sebe in druge, to pa je za zdravje naših odnosov ključnega pomena. V intervjuju o jezi poudarja, da je tudi jeza zelo pomembno čustvo, ki pa je lahko v določenih primerih tudi nevarno ...
Kdaj lahko rečemo, da ima otrok ali mladostnik težave z obvladovanjem jeze? Kako bi opisali to težavo? Sama jeza je najbrž normalno čustvo?
Jeza je normalno, pozitivno čustvo, nujno za preživetje in zdrave odnose. Jeza v telesu ustvarja energijo, s katero zaščitimo in utrjujemo naše vrednote in naše meje. Jeza nam da moč. Pomembno je, da s to močjo ustrezno ravnamo in jo uporabimo na družbeno še sprejemljiv način. Jeza namreč za drugega pomeni grožnjo z uporabo moči, vse dokler ne dosežemo svojega. Pri tem pa moramo ostati v mejah dovoljenega. Prekomerna uporaba moči nam lahko nakoplje težave. Težave nastopijo takrat, ko s to energijo ravnamo tako, da delamo škodo drugemu ali samemu sebi. Če mladostnik to energijo na neustrezen način obrne ven iz sebe, se to kaže kot uporništvo, manipuliranje, besnenje, dramatiziranje, izsiljevanje, uporaba nasilja za dosego svojih ciljev, povzročanje scen v javnosti, kršenje pravil itd. V skrajni fazi lahko jeza preide tudi v sovraštvo do drugih (učiteljev, staršev, sorojencev, vrstnikov, starejših itd.). Če pa mladostnik to energijo obrne navznoter proti sebi, v milejši obliki razvije negativen samogovor, v ekstremni pa lahko postane depresiven, razvije obsesivno kompulzivne nevroze, socialno in druge fobije, se samopoškoduje in na druge načine agresivno deluje proti sebi.
Kako pogosta je težava z obvladovanjem jeze?
Zelo pogosta. Za obdobje pubertete celo pričakovana. Pri tem je težja oblika tista, ko mladostnik jeze ne izraža navzven, saj to dostikrat ostane povsem spregledamo. V tem obdobju se mladostnikom veliko dogaja. Velik izziv je že telesno dozorevanje, močne telesne spremembe jih lahko spravljajo v negotovost in strah. Dozorevajo kot družbena bitja in si skušajo najti svoje mesto v družbi. Pri tem se jim seveda zgodi ogromno krivic s strani vrstnikov in s strani odraslih. Velikokrat se znajdejo v poziciji nemoči. So zelo inteligentni in začnejo oblikovati svoj odnos do sveta in svoje vrednote. Pri tem lahko postanejo zelo uporniški, kritični in ne bodo več slepo sledili vrednotam in pričakovanjem staršev ter okolice. Še sploh pa puberteta pokaže težave z jezo pri otrocih, ki jih starši niso naučili dobrega ravnanja z jezo v zgodnejšem obdobju. Puberteta je odlična priložnost za popravni izpit, je pa seveda mnogo večji izziv, kot če bi te stvari ustrezno uredili že prej.
Zakaj pride do teh težav – kakšni so razlogi?
Pri mladostnikovi jezi je zelo pomembno zavedanje, da ta ni nastala neupravičeno. Mladostnik ima zelo dober razlog za jezo, samo poiskati ga je treba. Gotovo je bodisi nerazumljen, na nekem področju zatiran, se ne more izraziti, ga nekdo ne more ali noče razumeti, bodisi je žrtev pričakovanj svojih staršev ali okolice. Včasih so vzrok tudi zlorabe. Nekaj, kar je gotovo, je to, da nima težav z jezo, ker se je takšen rodil, ampak ker ima za jezo dober razlog.
Ena od možnosti je, da mladostnik odigrava potlačeno jezo svojih staršev. Na kar nekaj terapijah se je problem jeze pri mladostnikih razrešil praktično sam od sebe, ko smo uspešno naučili z jezo ravnati njihove starše. Ko starši dobro ravnamo s svojimi čustvi, se namreč v otrocih ne nabira energija teh odcepljenih ali potlačenih čutenj. Če pa z energijo jeze ne znamo ravnati, potem se ta energija vedno prenese na šibkejšega. Največkrat na otroke, včasih tudi mačko ali psa, ki jezo odigravajo namesto nas. Če mi ne verjamete, da se energija jeze prenaša, vas vabim, da pomislite in podoživite, kako je bilo, ko vas je nazadnje nekdo nadrl. Se je počutje v vašem telesu kaj spremenilo?
Razlog, zakaj imajo naši otroci težave z jezo, je lahko tudi zelo preprost. Če jaz ne znam ravnati z energijo jeze, potem tega ne morem naučiti niti svojih otrok, ne glede na to kako zelo se trudim. Če nimajo drugih učiteljev za življenje, se nimajo kje naučiti ustreznega ravnanja z jezo.
Kaj svetujete staršem, ki opazijo takšno vedenje pri majhnem otroku - pri starosti, ko se to ne bi smelo več dogajati?
Nekaj na kar se lahko sto procentno zanesejo je, da otrok z določenim vedenjem nekaj sporoča. Nekaj kar se z besedami ne da ali ne sme. Naše nezavedno hoče spregovoriti o določenih težavah in če ne gre skozi besede, najde druge načine. Vedenje je tako izjemno pomembna informacija, ki govori, da nekaj ni ok. Morda se je v preteklosti kaj zgodilo, morda se nekaj dogaja prav zdaj. Vsako nenavadno (»problematično«) vedenje bi morali videt kot klic na pomoč.
Kaj pa staršem, ki opazijo takšno vedenje pri mladostniku?
Pravzaprav enako kot pri otroku. Tudi odrasli preko vedenja mnogokrat sporočamo svoje zgodbe, ker jih na drug način ni mogoče sporočiti ali pa se nam vsaj tako zdi.
Kaj lahko naredimo preventivno starši, da se te težave sploh ne bi pojavile?
Največ, kar lahko naredimo starši, je, da poskrbimo, da sami uredimo svoje odnose in čustvena stanja. Otroci so neverjetno občutljivi. Vse čutijo. Če čutijo dober pretok energije v družini, se bo v njih akumulirala dobra, pozitivna, optimistična, vedra energija. Če je energija odnosov v družini slaba, se bo v otroku akumuliralo prav to. Ob tem pa je seveda zelo pomembno: ukvarjajte se s svojimi otroki! Pogovarjajte se z njimi, spoznavajte jih, zanimajte se zanje, spremljajte jih, gradite na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Sprejmite jih, če so povsem drugačni kot vi. Najbolj na svetu otroka boli nesprejetost. Otroci se učijo z zgledom! Kakor boste vi ravnali z njimi, tako bodo kasneje oni ravnali s sabo in z ljudmi v svojem življenju med drugim tudi z vami, ko boste starejši.
Imajo tu kakšen vpliv tudi druge okoliščine – denimo vključitev otroka v posamezen šport?
Zagotovo vplivajo druge okoliščine. Teh bi bilo za celo knjigo. Če se samo navežem na vključevanje v šport, je lahko huda krivica, če starši pričakujejo od otroka, da se bo ukvarjal z nekim športom, ki si ga sam ni izbral. Mnogokrat si starši želijo, da bi otroci blesteli v istih športih s katerimi so se sami ukvarjali. Nekateri so bili uspešni in bi radi, da otrok to nadaljuje, drugi pa bi skozi otroka radi doživeli uspeh, ki ga sami niso uspeli udejanjiti. Enako pa je pri vseh drugih dejavnostih in morebitnem vsiljevanju poklica. Lahko da si otrok tega ne želi. V tem primeru se v otroku kopiči jeza, tudi zamera. In protestira. Glasen protest hitro opazimo. Večinoma pa tu otrok podleže pričakovanju staršev in protestira navznoter proti sebi. Tako se lahko v njem poleg potlačene jeze nabirajo še občutki nezadostnosti in manjvrednosti.
Bi pa tu še enkrat poudaril: pri vključevanju v dejavnosti je zelo pomembno, da otroka spremljamo, kaj se mu tam dogaja, kdo je z njim in kdo te dejavnosti vodi. Še bolje pa je, če ga aktivno spodbujamo z redno udeležbo. Iz zgodb mojih klientov lahko sklepam, da se precej zlorab (spolnih in fizičnih) zgodi tudi pri obšolskih in prostočasnih dejavnostih, vendar redko otrokom katerih starši aktivno spremljajo otroka.
Nam lahko zaupate kakšen anonimen primer otroka, ki je imel te težave, zakaj so se mu pojavile, kako ste mu pomagali ...
Imel sem primer, ko najstnik doma ni povedal, da mu v šoli grozijo in da ga večkrat pretepajo. Zato je pogosto zboleval (bolečine v trebuhu) in ni hotel v šolo. Tudi ocene je imel slabe. Hkrati je bil doma fizično in verbalno nasilen do mame, še sploh ko je od njega zahtevala, da hodi v šolo in izboljša ocene. Mama samohranilka, z nizko plačo in težavami v osebnih odnosih in službi, se mu ni zdela kot nekdo, ki ga lahko zaščiti pred nasiljem. Zato je bil v sebi jezen nanjo in njeno nemoč. To je vedenjsko kazal z nasiljem, usmerjenim proti njej.
Na terapijah jo je psoval in napadal – kakšna revica da je in da jo sovraži, vse dokler ni v solzah uspel povedati, kaj se mu v šoli dogaja. Ob sinovi zgodbi je mati prepoznala vidike svojega lastnega otroštva, ko je njo in njeno mamo oče alkoholik pogosto pretepal, mati pa sebe in nje ni znala zaščititi. Ko je prišla do spoznanja, da zdaj ona počne isto, kot je počela njena mama, je sklenila, da v življenju ne bo trpela nobenega nasilja več. Zelo pozitivno me je presenetila in takoj odreagirala s prijavo nasilja in izpisom otroka iz šole, kjer ga niso ustrezno zaščitili. Tekom terapije se je naučila uporabiti to potlačeno jezo in postaviti meje tako v službi kot v osebnih odnosih. Tudi v odnosu do sina je postala bolj dosledna in ni več dovolila nikakršnega nasilja. Danes je sin na drugi šoli odličnjak, ima nove prijatelje in rad hodi v šolo. Z mamo imata iskren odnos z jasnimi razmejitvami. Jezo izražata na zdrav in socialno sprejemljiv način.
Tudi mnogi odrasli imajo težave z obvladovanjem jeze – kričanje na cestah, kričanje na lastne otroke, morda še kaj hujšega ... Kaj takšnim odraslim svetujete in kdaj bi potrebovali pomoč? Kdaj je stanje zrelo za iskanje pomoči, za urgiranje?
Jezni odrasli so otroci in kasneje mladostniki, ki jih ni nihče videl, slišal in razumel takrat, ko so se jim dogajale krivice. Jeza vedno najde svojo pot. Če se ne more porabiti v odnosu, v katerem je nastala, se porabi v nekem drugem odnosu, tam, kjer je dovolj varno.
Na primer ... v službi se na Janeza s kričanjem in poniževanjem znese šef. Janezu se to zdi krivično, vendar se šefu ni zmogel in znal postaviti po robu. Zato je jezen. Janezova podzavest zdaj išče vse podobne primere, ko se mu je podobna krivica zgodila v preteklosti. Tisoč podobnih dogodkov, ko ni mogel kot otrok postaviti mej svojim staršem, vrstnikom, učiteljem, se v eni sekundi, brez da bi se Janez tega zavedal, sešteje v ta trenutek. Tako se energiji, ki jo je ustvarila jeza na šefa, nezavedno doda še energija preteklih nepredelanih dogodkov in Janez postane bomba, ki samo čaka prvega, ki bo prižgal zažigalno vrvico.
Že na poti domov ne najde niti enega voznika, ki bi bil vreden, da so mu odobrili vozniški izpit in to izrazi z glasnim trobljenjem in preklinjanjem. Ob prihodu domov se ga hčerka razveseli, on pa jo odrine in ji reče, naj mu da mir. Ženina juha je »preslana« in mačka, ki teži ob mizi, bi bilo nujno čim prej poslati v zavetišče. Nato se gre kujat v svojo sobo. Tako se energija jeze neupravičeno porabi v vseh drugih odnosih, razen v tistem ne, v katerem je nastala.
Drug tak primer je, ko mož ali žena v partnerskih odnosih odigravata jezo na svoje starše in v vsakem dejanju partnerja vidita novo ponižanje in razočaranje. Te stvari vodijo od kritike, sramotenja, kričanja, poniževanja, letečih krožnikov do še hujšega nasilja. Naslovnik (partner) pa morda sploh ni tista oseba, ki je resničen vzrok te jeze. Naša podzavest je namreč zelo slaba v prepoznavanju obrazov (mož ali oče – vse je zanjo isto), podobna vzdušja pa zelo hitro poveže. Tako lahko nedolžna moževa šala zbudi bes, ki ustreza več desetletjem ponižanj, ki ga je žena doživljala ob svojem očetu, ki je mamo in druge ženske sramotil in poniževal, češ da so ženske »dobre samo za v kuhinjo in posteljo«.
Če pa imamo kronično težavo z regulacijo jeze in smo praktično ves čas jezni, je okoli nas »kup ljudi, ki bi jim najraje zavili vrat«, predlagam obisk psihoterapevta. Tako močne reakcije namreč izhajajo iz krivic, ki so se vam zgodile v otroštvu. Naša podzavest uporablja druge, da s pomočjo njih obujamo te krivice. Naše nezavedno ne pusti, da bi nekaj kar je bilo tako krivično, ostalo pometeno pod preprogo. Na to zakonitost delovanja podzavesti lahko sicer gledamo, kot da je kruta in nam greni življenje, lahko pa jo vidimo kot nam naklonjeno, saj želi, da bi nam bilo dobro in da bi lahko razumeli, kaj je šlo narobe. Ko razumemo kje, kdaj, kako in zakaj se je zgodila krivica, običajno ni več potrebe po odigravanju in obnavljanju starih dogodkov, energija pretekle jeze se sprosti in lahko svobodno zaživimo v sedanjosti. Jezni smo samo toliko kot to ustreza trenutnemu dogodku.
Nam lahko zaupate kakšen trik, kako lahko sami pri sebi lažje obvladamo jezo, ko nas nekaj "spravi iz tira"?
Prva stvar je, da zadržimo reakcijo in si vzamemo nekaj sekund, da prepoznamo, da smo jezni. V telesu se bo nakopičila energija. Če tega ne prepoznamo, bomo energijo jeze sprostili na tak način, kot nam veleva naša avtomatika. Torej jo bomo potlačili ali pa neprimerno izbruhnili, v primeru, da imamo s tem težave. Tako smo pridobili nekaj časa. Zdaj moramo najti način, kako porabiti to energijo. Jezo je treba uporabiti v odnosu z osebo, ob kateri je ta jeza nastala.
Če običajno izbruhnete, boste do tega trenutka že mnogo mirnejši. Energija jeze se bo že nekoliko polegla in boste bolj asertivno nagovorili naslovnika. Če običajno jezo »požrete«, se boste morda opogumili in tvegali ter spregovorili o tem, kaj vas je razjezilo. Če tega ne zmorete, imate približno 24 ur časa, da najdete moč in pogum v sebi, da osebi, na katero ste jezni, to sporočite. Lahko tudi prek SMS-sporočila, če ne gre v pogovoru. Pri tem boste morali premagati ogromno strahu, sramu in negotovosti, vendar če te energije ne usmerite proti vedenju osebe, s katero ste imeli zaplet, se bo ta energija usmerila proti vam. Leta in leta nalaganja te energije pa zanesljivo vodi v bolezni.