"Telesno kaznovanje otroka je vsako kaznovanje, pri katerem se uporabi telesna moč z namenom povzročitve bolečine ali neugodja," pravi Petra Zega, strokovna sodelavka Foruma proti telesnemu kaznovanju otroka v družini na Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Pojasnjuje, da gre največkrat za udarce z roko ali s kakšnim pripomočkom, na primer s kuhalnico, palico, pasom, lahko tudi za brcanje, tresenje in metanje otroka, praskanje, ščipanje, lasanje, prisila otroka v neudobne ali mučne položaje telesa, in tako dalje. "Telesno kaznovanja otroka, četudi navidezno brez takojšnjih dokazljivih telesnih in duševnih posledic, je kršitev osnovnih človekovih pravic, ki je v nasprotju z mednarodnimi dogovori oziroma konvencijami. Vsako nasilje nad otrokom, tako telesno kot duševno, je nedopustno," opozarja.
Zloženke in aktivnosti
Svet Evrope je sicer Slovenijo že večkrat opozoril, da še vedno nismo v celoti prepovedali telesnega kaznovanja otrok. Zato naj bi Predlog novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil v javni razpravi do začetka marca, nedvoumno prepovedal telesno kaznovanje otrok.
Telesno kaznovanje je prepovedano že po zdajšnji zakonodaji, v skladu s predlogom pa bo telesno kaznovanje otrok prepovedano bolj nedvoumno. Po oceni ZPMS pa bodo poleg prepovedi telesnega kaznovanja otrok z zakonom potrebni še dodatni ukrepi, s katerimi bodo ne negativne posledice telesnega kaznovanja opozarjali tudi starše.
"Spomladi in v jeseni na šole in vrtce pošiljamo osveščevalne zloženke Foruma proti telesnemu kaznovanju, ki vsebujejo opredelitev telesnega kaznovanja, priporočila za starše in razumevanje razvoja otrok," našteva Petra Zega. Tudi v Tednu otroka, ki je prvi teden v oktobru, bodo po njenih besedah skozi različne aktivnosti širšo javnost in različne ciljen skupine osveščali o telesnem kaznovanju kot neprimernem vzgojnem ukrepu.
Pojasnila je, da ima telesno kanovanje velike negativne posledice, saj vzgaja nesamozavestne, neiskrene in nasilne osebnosti. "Z izkušnjo bolečine ob telesni kazni dobi otrok nekakšno dovoljenje, da jo tudi sam povzroča drugim, tepen otrok kot starš kasneje tudi sam pogosto tepe lastne otroke," pravi.
Priporoča, da se z otrokom pogovarjamo: "Pogovor z otrokom je najboljši način za preprečevanje trme in nasilnega obnašanja. Pri tem moramo biti odprti, da spremljamo vse, kar se dogaja v otrokovem življenju."
Srhljive zgodbe njihovega vsakdana
"Težko si je zamišljati trpljenje otrok, ki so podvrženi družinskemu in medvrstniškemu nasilju. Nasilju tudi v šoli. In o tem tudi otroci težko govore," pojasnjuje Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje. Pojasnjuje, da otroci vselej spregovorijo osebi, ki ji zaupajo, kjer se počutijo varno, spodbujano, sprejeto. »In v naših programih zanje poslušamo zares srhljive zgodbe - njihovega vsakdana," pravi. Z nami je delila le nekaj pretresljivih zgodb ...
Tomaž, 11 let
Družina se že več let sooča z revščino. Mama je duševna bolnica, oče alkoholik. Tomaž je najbolj srečen, ko je v šoli. Res ga fantje zafrkavajo, ker ima ponošena oblačila, obrabljeno šolsko torbo, večkrat ga kdo kar mimogrede klofne ali frcne v glavo. Ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar se mu dogaja doma.
Očka prihaja domov pozno. Tudi če ne dela, prihaja pozno. In pogosto je vinjen. Tedaj kriči, razmetava po stanovanju in išče napake otrok. Vselej najde kakšno pri Tomažu. Tedaj ga zgrabi za lase, z glavo udarja v zid, brca ga v telo, vleče v sobo in vrže na posteljo. Tomaž že dolgo ne joče več. Njegova edina misel je, da bo imel nekoč dovolj let, da zapusti to jetnišnico nasilja.
Sabina, 9 let
Živi sama z mamico, ki ni zaposlena. Tudi priložnostno delo težko najde. Če ga pa dobi, večkrat ostane brez plačila. S socialno pomočjo ne zmoreta niti rednega plačila položnic. Mami vse probleme rešuje s Sabino. Deklica je njen sogovornik, pa naj si gre za osebne probleme ali probleme preživetja. Tudi Sabina jih ima, pa si mamice ne upa obremenjevati z njimi. Ker ima mamica preveč svojih.
Zato večkrat, ko mamice ni doma, odide na igrišče. Tam ima vrstnike in se igrajo in pozabi na mamine skrbi. In če jo mamica vidi pod blokom, plane k njej, jo udarja, kjer pade, zmerja in podi v stanovanje. V stanovanju pa nadaljuje nasilje s kuhalnico. Sabina je pogosto razmišljala, da bi ušla. Saj jo mamica pretepa že trikrat na teden. Povsem brez razloga.
Jokob, Maja, Rebeka in Rok imajo od 4 do 10 let
Mamica ni zaposlena, očka priložnostno dela. Pogosto nimajo za hrano. Če nimajo obroka za očka, ko se vrne z dela, padajo krožniki z mize. Očka jih meče v otroke, mamo. Vsi se stisnejo v klobčič, vanj pa očka usmerja svoje brce težkih čevljev. Pred nekaj časa je s pestjo v obraz udaril mamico in ji zlomil nos, Rebeki je zbil prva dva zoba.
Roka je tako zbrcal, da ni zmogel vstati, Jakob in Maja pa sta od težkih udarcev v majhni glavici krvavela iz ušes. Kričanje so slišali sosedje in poklicali policijo, ki je mamico z otroki odpeljala na varno.
Ne bo jih pozabila
"Nikoli ne bom pozabila Metke. Imela je osem let - dva bratca, očima in mamico," pripoveduje Anita Ogulin. Metka je imela že drugega očima. Ko mamice ni bilo doma, ni štel grdih besed, niti udarcev. Pa tudi ne ustrahovanja, kaj vse ji bo še storil, sploh če bo povedala mamici.
"Nikoli ne bom pozabila Petra. Imel je 15 let. Komaj je hodil. Imel je težave s koleni," opisuje.
Ko je na taboru ponagajal prijatelju in sam vedel, da ni storil prav, je prišel do vzgojitelja in prosil koruzo. Želel je, da ga kaznujemo, kot ga kaznujejo doma. Za vsako napako je moral ure in ure klečati na koruzi. Zato je imel tudi močno okvarjena kolena.
Kot ne bo pozabila sedemletnega fantka, ki ga je partner matere, ker mu je "nagajal" kar naprej pretepal, na njegovem hrbtu ugašal cigarete in končno, ko se mu je uprl, za noge držal skozi okno tretjega nadstropja. "Da ga bo spustil na glavo v globino, če ne bo priden," je zaključila.
Otroke moramo čuvati
Ko vidimo osebo, ki pretepa otroka, moramo delati v otrokovo korist, pravi Petra Zega. "Zelo problematično je razmišljanje, da se ne vmešavamo v tuje probleme. Otroci so tisti, ki naj bi jih odrasli čuvali, varovali, negovali, skrbeli zanje in če se otrok sreča z nasiljem, je to nasprotno od tega, kar naj bi otrok doživljal," pravi. Po njenih besedah pa odrasle to spravlja v stisko in ljudje raje obrnejo pogled drugam kot pa da bi se soočili s problemom.
"Oseba, ki vidi, da nekdo pretepa otroka, mora dejanje prijaviti pristojni instituciji, ali Centru za socialno delo ali policiji, tudi Društvu za nenasilno komunikacijo," pojasnjuje.
Otrok pa lahko pove vzgojiteljici v vrtcu, šolski svetovalni delavki, učitelju, lahko pokliče na TOM telefon (116111), pove sosedu, sorodniku ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupa.
anja.scuka@zurnal24.si
Takšna Društva oziroma njihovi glavni akterji so skoraj v večini odskočna deska za dobro plačano službo v javni upravi ! …
Nisem opazil, da bi vaša ali kakšna sorodna združba preprečila ali obsodila kakšno resnično in konkretno nasilje nad otroki. Nisem …