Prvi trije primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila (WNV) so bili potrjeni v severovzhodnem delu Slovenije, v Pomurski in Podravski regiji, so sporočili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). 

Eden od okuženih ima težji potek

Dva od okuženih z virusom Zahodnega Nila v Sloveniji so sprejeli na oddelku za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Maribor. "Eden je imel blažji potek in je že odpuščen, drugi ima nekoliko težji potek, določene zaplete, ni pa življenjsko ogrožen," je danes za STA povedala predstojnica oddelka Božena Kotnik Kevorkijan. "Predvsem je zanimivo to, da sta dobila okužbo pri nas, to so torej avtohtone okužbe, niso vnesene iz tujine," je dodala predstojnica. Osebi ne prihajata iz istega okolja, okužba se ne prenaša s človeka na človeka. 

V letu 2013 in v letu 2017 je bil prijavljen en primer okužbe, leta 2018 pa je bilo pet prijav. Do letos ni bilo prijavljenega primera okužbe z WNV.

Čeprav države, ki so v slovenski soseščini poročajo o okužbah z WNV, so regije s potrjenimi primeri na Hrvaškem (v Osječko-baranjski županiji), v Avstriji (okolica Dunaja in proti slovaški meji) in na Madžarskem (severne regije) precej oddaljene od slovenske meje. V Italiji pa so potrdili primere v Furlaniji – Julijski krajini, kar je blizu Slovenije. Po petih sezonah, ko okužb z WNV niso zaznali, so pa 30. 8. 2024 prejeli obvestilo Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, da so potrdili okužbo z WNV pri treh osebah iz severovzhodnega dela Slovenije.

Simptomi, podobni gripi

Večina okuženih ljudi ne kaže znakov bolezni ali pa imajo simptome podobne gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. V nekaterih primerih ima lahko bolezen hud potek, vključno s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema.

Večina klinično zaznanih okužb se pojavlja od sredine julija do konca septembra. Pojavljanje bolezni je odvisno od številnih dejavnikov, kot so prisotnost in aktivnost prenašalcev (komarjev) ter naravnega rezervoarja virusa (ptice). Naravne danosti v Sloveniji omogočajo obstoj prenašalca.

Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severozahodu Ugande v provinci West Nile. Uvrstili so ga v rod Flavivirusov, družino Flaviviridae. WNV lahko razvrstimo v pet samostojnih linij, od katerih dve (L1 in L2) krožita v naravi. L1, imenovano tudi virus Kunjin, so našli v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, Indiji, Avstraliji in Amerikah. Linijo L2 so odkrili v Podsaharski Afriki, na Madagaskarju ter kasneje tudi v Evropi.

Prenašalci običajno komarji

Čas od okužbe do pojava bolezni je običajno od 3 do 14 dni po okužbi. WNV se na človeka večinoma prenaša s pikom okuženega komarja (rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa. Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka.

Vse osebe, ki še niso bile okužene z WNV, so dovzetne za okužbo. Osebe, starejše od 50. let, ter tiste z oslabljenim imunskim sistemom, imajo večje tveganje za hujši potek bolezni. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna.

Večinoma brez simptomov

Po piku okuženega komarja večina ljudi ne zboli, saj v približno 80 odstotkih okužba poteka brez simptomov. Manjši del okuženih razvije kratkotrajno vročinsko bolezen, ki jo spremljajo simptomi, kot so slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaji, bolečine v mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila). Približno ena oseba na 150 okuženih razvije težjo obliko bolezni s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema in znaki, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja. 

Po preboleli nevroinvazivni obliki okužbe lahko težave, kot so utrujenost, slab spomin, nezmožnost koncentracije, prisotne še več let.

Pri ljudeh in drugih sesalcih, na katere se lahko WNV prenese (npr. konjih), je količina virusa v krvi prenizka, da bi predstavljali učinkovit vir okužbe za komarje in tako vzdrževali nadaljnji prenos bolezni.

Pri hudih oblikah potreben sprejem v bolnišnico

Blage oblike bolezni ne potrebujejo zdravljena in se spontano razrešijo. Hude oblike bolezni običajno zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da se lajšajo simptomi bolezni, ter podporno – podpirajo se prizadeti organski sistemi.

Ukrepi za zmanjševanje tveganja kužbe

Najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus Zahodnega Nila, je preprečevanje pikov komarjev. Tveganje za okužbo lahko zmanjšamo s tem, da nosimo svetla oblačila, ki pokrivajo čim večji del telesa, izogibamo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan), uporabljamo sredstva (repelente) za zaščito pred komarji. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca za učinkovito in varno rabo, preprečujemo vstop komarjev v  notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem, skrbimo za okolico in odstranjujemo pogoje za razmnoževanje komarjev (zastala voda v vazah, podstavkih za rože, zamašeni žlebovi ipd.), priporočajo na NIJZ.

Priporočljivo je, da se poginulih ptic ne dotikamo. Ptice, ki jih opazimo poginule na vrtovih, dvoriščih, v bližini bivališč, na balkonih ali terasah, odstranimo na varen način. Na roko si nadenemo plastično ali gumijasto rokavico in poginulo ptico odložimo v plastično vrečko, ki jo skupaj z rokavico odvržemo med splošne odpadke. Če primernih rokavic nimamo, lahko uporabimo plastično vrečko kot zaščito in ptico odvržemo v smeti skupaj z vrečko. Po tem si skrbno umijemo roke z milom in toplo vodo.

Cepiva, ki bi preprečilo okužbo z WNV pri ljudeh, ni.

dezurni@styria-media.si