"Novembra 2014 mi je umrla mati, pet dni kasneje pa še mož. Nisem vedela, kako bi preživela en sam dan, kaj šele mesec ali leto ali celo dlje," pravi britanska avtorica Margaret Meloni.
Ko žaluješ, se moraš do sebe sočutno vesti
Hitro se je zavedala, da mora biti sama sebi najboljša prijateljica in da se mora prepusti "samosočutju".
"Moraš razumeti lastne meje, ko jih skušaš preseči. Biti samemu sebi sočuten vsebuje samozavedanje in empatijo. Na primer, v prvih dveh mesecih po mamini in Edovi smrti sem vsak dan dosegla neko točko, ko bi duševno in fizično onemogla," pravi avtorica.
Sredi dneva se je počutila, kot da ne zmore ničesar več, a zavedala se je, da še ne more zaspati. Ko bi čutila, da za tisti dan ne bi zmogla ničesar več, je opravila še zadnjo stvar, nato pa si pustila končati. Zatem se je lotila meditacije.
"Na začetku sem premogla le nekaj minut meditacije in še ta je bila velika cmerava zabava. Ampak v redu je bilo, potrebovala sem te solze," iskreno meni Meloni.
"V svoje življenje morate vključiti prijatelje, ki vam pomagajo. In izogibajte se tistih, ki vas izčrpajo. To je izredno pomembno načelo, ki se ga moremo v vseh trenutkih držati, še posebej v težkih. Če se počutite tako telesno kot duševno »prazni«, se morate najprej potruditi zase," svetuje vsem ljudem, ki so se znašli v podobnem položaju.
Njeni kratki nasveti
Zaupajte lastni intuiciji.
Povejte notranjemu kritiku, naj utihne.
Moral bi, moral bi, moral bi … To, kar bi moralo biti, ne obstaja. Obstaja le tisto, kar je. Prisluhnite vašim notranjim občutkom. Ne izkoristite »samosočutja« kot izgovor za samouničenje.
To seveda ne pomeni, da lahko kar dan za dnem jeste pol banjice sladoleda in spijete pol litra vodke. Pazite se samouničevalnega vedenja. Še vedno imate določene odgovornosti in z njimi se morate soočati.
Zdaj je zlati čas, da dokončno razrešite razliko med tem, kar je prijetno početi, in tem, kar je treba storiti. Plačevati najemnino in hipoteko — temu recimo nujno. Iti na neki dogodek, ker so vam rekli, da vam bo koristilo — to je neobvezno.
Biti "samosočuten" ne pomeni, da nikoli ne poskusite česa težkega. Hočeš nočeš, prišel bo dan, ko se boste morali zopet vrniti v službo ali komunicirati z javnostjo ali pa se udeležiti javnih dogodkov.
Zavedajte se lastnih meja
Pazite nase. Pridejo dnevi, ko si enostavno želite ostati pod odejo. To je normalno. Pustite si dan za žalost. A ne pustite si, da cel teden obtičite v postelji. Oblecite se, ne glede na to, ali boste doma, ali greste ven. Pripravljajte si zdrave obroke, nadaljujte s svojimi fizičnimi aktivnostmi in ohranite stike s pravimi ljudmi.
Če pa imate resne težave z vstajanjem in oblačenjem in v splošnem z vsakdanjimi opravili, si poiščite pomoč.
Poiščite skupine, ki nudijo podporo in pomoč žalujočim. Prosite prijatelje za pomoč. Nihče ne zahteva, da sami prebrodite težke trenutke. Pustite žalosti, da postane del vašega življenja.
"Že v roku enega tedna sem se morala vrniti na delo. Na poti v službo sem v avtu ves čas jokala. Pred pisarno se mi je uspelo osredotočiti na delo in takrat sem lahko za kratek čas pozabila na svoje trpljenje. Ko sem končala in se vrnila v avto, sem jokala vso vožnjo domov," pravi Meloni.
Ne obsojajte se zaradi solz. Živite dalje in pustite svoji žalosti, da vas spremlja, kajti žalosti ne morete zanikati.
Svoji žalosti ne smete določiti roka, ker se žalost ne omejuje na neki točno določen čas. Ne obstaja čarobni datum, ko se žalovanje konča. Čim živite dalje, se bodo dnevi spreminjali. Žalost se bo preobrazila iz ostrega zbadanja v topo bolečino.
Nikomur ne dovolite, da vam reče, da je že čas, da prebolite izgubo. Vsakdo izmed nas ima drugačno pot.
Sami sebi bodite najboljši prijatelj, bodite prijazni, ne govorite si tistega, kar ne bi rekli drugim. Bolj kot vse ostalo pa si morate zaslužiti lastno sočutje. Tako poroča Tiny Buddha.
Avtorju in portalu hvala za, poučen prispevek !