V trgovinah nas k nakupu pogosto pritegne vabljiva embalaža, ki obljublja marsikaj – da je izdelek zdrav, poln vitaminov in mineralov, zadnje čase pa se na policah pogosto pojavljajo izdelki, ki se oglašujejo kot "naravni". Pa so res?

Kdo sploh lahko uporablja oznako "naraven"?

Pojem "naraven" splošno v EU ni določen, ga je pa treba obravnavati od primera do primera, pravijo na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Navedba "naraven" lahko na primer spada tudi med t. i. prehranske trditve, ki jih ureja uredba o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih. Trditev se lahko uporabi na izdelku, kadar so naravne lastnosti živila takšne, da so v skladu s pogoji za prehranske trditve iz priloge navedene uredbe – takrat je lahko oznaka "naravno/naraven" zapisana pred samo trditvijo, pojasnjujejo na UVHVVR. Na mleku ali navadnem jogurtu, ki je narejen samo iz mleka, je na primer trditev "naraven vir popolnih beljakovin" dopustna, saj je mleko že po svoji naravi dober vir beljakovin, oziroma zadosti pogojem za trditev "vir beljakovin".

Poglejmo drug primer: brezalkoholno 'pivo' znanega slovenskega proizvajalca gaziranih pijač, ki na embalaži zatrjuje, da je izdelek 100-odstotno naraven ter ne vsebuje sladil in konzervansov.

Foto: Profimedia žlica sladkorja Dodatnih sladil resda ne vsebuje, ima pa 6,9 grama sladkorja na 100 mililitrov pijače oziroma 69 gramov na liter pijače. V eni pollitrski pločevinki, kot jo proizvajalec ponuja, se torej skriva kar 34,5 grama sladkorja (približno sedem vrečk sladkorja, ki jih navadno uporabljamo za sladkanje kave).

A ker pijača poleg hmeljnega izvlečka ječmenovega slada vsebuje tudi zgoščen pomarančni in limetin sok ter izvleček limone  in šipka, je upravičena do navedbe "naravna brezalkoholna osvežitev", pravijo na UVHVVR.

Tudi uredba o aromah dovoljuje uporabo izraza "naraven", vendar mora biti taka aroma proizvedena pod določenimi pogoji: izvorne snovi, ki vsebujejo aromatične sestavine, morajo biti povsem naravnega izvora. "Zakonodaja na ta način preprečuje zavajanje potrošnikov glede izvornih snovi, ki so bile uporabljene za proizvodnjo naravnih arom," razložijo na upravi.

Številne zahteve, zbrane v uredbah, zakonih in pravilnikih

Pravila označevanja predpakiranih živil so predpisana v posebni uredbi, ki poleg tega določa, da nobena navedba ne sme biti zavajajoča, in v drugih zakonskih členih. Določene druge zahteve glede označevanja (odvisno od vrste oziroma sestave živila) so predpisane še v drugih evropskih uredbah ter v nacionalnih pravilnikih.

"Zaradi navedenega je označevanje živil zelo kompleksno področje," pravijo na UVHVVR, kjer so sicer pristojni za nadzor tako nad označevanjem kot tudi predstavljanjem in oglaševanjem vseh živil, razen specifičnih skupin živil, ki so v pristojnosti zdravstvenega inšpektorata (prehranska dopolnila, živila za posebne skupine, ki so posebno sestavljena in/ali predelana živila, namenjena zadovoljevanju prehranskih potreb zdravih dojenčkov in majhnih otrok, prehranski obravnavi bolnikov, vključno z dojenčki, ter osebam, ki hujšajo pod zdravniškim nadzorom).

"Superživila" so najbolj problematična

Kot pravijo na upravi, nadzor izvajajo z inšpekcijskimi pregledi, lahko tudi z uradnim vzorčenjem. "Pri inšpekcijskih pregledih preverjamo skladnost označb/deklaracij na živilu kot tudi različnega reklamnega materiala. Izvajamo jih pri odgovornem za proizvod (proizvajalcu, distributerju, trgovcu-lastniku trgovinske znamke), v maloprodaji ali pa s preverjanjem informacij, ki so dostopne prek spleta."

Preglede lahko izvajajo v okviru t. i. rednih pregledov, ko preverjajo skladnost izvajalca dejavnosti po več vprašanjih živilske zakonodaje, vključno z označevanjem, ali pa v okviru izrednih pregledov, ko se usmerijo v preverjanje določene problematike. Skladnost lahko preverjajo tudi z vzorčenjem, ko skladnost označb preverjajo z odvzemom uradnega vzorca (npr. preverjanje pravilnega navajanja alergenih sestavin).

In kje ugotavljajo največ nepravilnosti? "Predvsem pri živilih, ki jim zaradi ene od sestavin lahko pripisujejo določene učinke – na primer čaji oziroma t. i. superživila."

Portal Prehrana.si kot najpogostejša zavajanja na embalaži in nepoštene prakse navaja še ekstra deviško oljčno olje (redčenje s cenejšimi manj kakovostnimi olji); ribe in ribje izdelke (nelegalno trgovanje, zamenjava rib z ribjimi izdelki, navedba napačnega porekla); organsko hrano (neskladno označevanje); med (dodajanje sladkorja, dodajanje mešanice glukoze in fruktoze); kavo in čaj (dodajanje cikorije, listov drugih rastlin in ne čajevca); začimbe (origanu dodano oljčno listje); vino (dodajanje sintetičnega glicerola), sadne sokove (dodani sokovi cenejšega sadja, ki niso označeni) in hitro prehrano (dražja vrsta mesa zamenjana s cenejšo).

Tudi pri certificiranih živilih prihaja do odstopanj od kriterijev

Bolj kot vabljive besede na embalaži so zanesljive sheme kakovosti. Določena živila so namreč proizvedena v skladu z zakonodajo, ki ureja posebne lastnosti in sestavo živil (npr. ekološka pridelava ali predelava, zaščitena označba porekla ZOP, zaščitena geografska označba ZGO in zaščitena tradicionalna posebnost ZTP).

Te sheme kakovosti nosijo posebne predpisane oznake, ki jih na končnem proizvodu zlahka prepoznamo, do njih pa so upravičeni tisti proizvajalci in distributerji, ki so podvrženi dodatni kontroli certifikacijskih organizacij. Tudi njihovo delovanje v Sloveniji nadzira UVHVVR.

Poleg kontrole s strani kontrolnih oziroma certifikacijskih organizacij so takšna živila vključena tudi v letni program spremljanja stanja varnosti živil s strani UVHVVR, ko jih v določenem deležu vključijo v vzorčenje. Je tam stanje boljše? "Tudi v tej skupini vzorcev občasno z analizo dokažemo odstopanja od predpisanih kriterijev," priznavajo na UVHVVR.

Skupni evropski certifikat

Foto: ec.europa.eu Certifikat ekološke pridelave EU Verjetno najbolj prepoznaven certifikat pri nas, ekološki logotip EU, zagotavlja ekološkim proizvodom Evropske unije skladno vizualno podobo in omogoča potrošnikom, da lažje prepoznajo proizvode z ekološkim poreklom ter hkrati pomaga kmetom, da jih tržijo v vseh državah EU. Uporablja se samo za proizvode, ki jih pooblaščena nacionalna agencija ali nacionalni organ certificira kot ekološke – to pomeni, da vsebujejo najmanj 95 % ekoloških sestavin in izpolnjujejo stroge pogoje za preostalih 5 %. Ista sestavina ne sme biti prisotna v ekološki in neekološki obliki. Poleg ekološkega logotipa EU morata biti navedena šifra nadzornega organa in kraj pridelave kmetijskih surovin, ki sestavljajo proizvod.

Veš, kaj ješ?

Pri odkrivanju, kaj se skriva za vabljivo embalažo živila, si lahko pomagate tudi z aplikacijo Veš, kaj ješ? Baza več kot 45 tisoč različnih živil in pijač ob odčitani črtni kodi pokaže podatke o hranilni vrednosti izdelkov v barve prehranskega semaforja.

nina.sprohar@zurnal24.si