Verjetno ne obstaja starš, ki se v obdobju najstništva svojega otroka vsaj za trenutek ne bi počutil nemočnega, morda izgubljenega. To je povsem normalno, zagotavlja zakonski in družinski terapevt Janez Logar in poudarja, da je najpomebneje, da imajo starši pri sebi razčiščene stvari in so predvsem pripravljeni na pogovor s svojim otrokom. To je obdobje, v katerem jih otroci najbolj potrebujejo, pa čeprav jih od sebe kdaj tudi odrivajo.
Veliko staršev se s strahom boji trenutka, ko njihov otrok postane najstnik. O tem jih straši že okolica ... Je to obdobje za starše resnično težko in obremenjujoče ali gre zgolj za pritiske iz okolice?
Ključno je, koliko so starši pri sebi. Če starši vedo, kdo so in kaj je njihova naloga, to obdobje ne bi smeli biti nobena prevelika ovira. Nemogoče je, da bi se starši bali svojega otroka. Tega ne vidimo niti v naravi; nikoli še nisem videl, da bi se velika srna bala majhne srnice. Že v naravi je po hierarhiji narejeno, da smo starši višje kot otroci. Zato je zelo nenaravno, da se starši bojijo svojih otrok.
Na žalost pa se to pogosto dogaja in potem posebej najstniki to začnejo izkoriščati. Tam, kjer se starši bojijo svojih otrok, jih sčasoma ti začnejo prezirati. Ne samo najstnik temveč vsak otrok od starša pričakuje neko stabilnost, da se lahko nanj nasloni. Prav v najstništvu pa je to ključno, saj to zanje ni lahko obdobje. Več o tem, da se v tem obdobju začne druga pospešena rast zgornjega dela možganov za razmišljanje (korteks), bi znali povedati razvojni psihologi in nevrologi. Najstnik ne zna povezati razbohotenega čustvenega sveta in pospešenega mišljenja, zato je vedno zbegan. In če kdaj v življenju, je to takrat, ko ob sebi potrebuje stabilne starše.
Vendar se rado zgodi, da nekateri starši odpovedo …
Velikokrat starši odpovejo, največkrat zato, ker so sami imeli starše, ki so odpovedal in zgolj ponavljajo vzorec. Vendar to ne sme biti izgovor, saj če mi nečesa nismo dobili, točno vemo, kako je biti najstnik brez stabilnega očeta ali mame. Treba pa se je zavestno odločiti, da boš dal naprej nekaj, česar sam nisi prejel. Tudi če se sliši še tako kontradiktorno. V nasprotnem primeru se zgodba ponovi.
Za odrasle so najstniki včasih nerazumni, najstniki pa se s strani staršev počutijo nerazumljeni. Lahko starši to kako spremenijo?
Čisto preprosto; da vklopijo zgornji del možganov za razmišljanje in se zavejo, da otrok nujno potrebuje njihovo pomoč in so zanje zunanji disk. Starš se mora odločiti in zavedati, da ne glede na njihovo obnašanje jih najstnik potrebuje, kliče po njihovi prisotnosti. Najstnik se nikoli ne more odpovedati želji po staršu, ali da jim ne bi pripadal. Značilno pa je, da se najstniki v obdobju najstništva zelo upirajo in pokažejo, da si ne želijo biti s svojimi starši. To je razvojno povsem normalno, ključno pa je, da starš ve, da njegov otrok še ni dozorel. Pri nas si uradno polnoleten pri 18ih, v ZDA še nekoliko kasneje. Volilno pravico z razlogom dobimo šele takrat, ko možgani dozorijo. Najstnik razvitih možganov še nima in ob sebi potrebuje starša, da mu postavi meje in zagotovi stik v odnosu. Čeprav najstnik navzven kaže, da mu ni mar za stik s staršem, si ga v resnici strahotno želi, saj se v njih takrat dogaja pravi vihar.
Ravno zaradi tega se lahko zgodi, da se starši in otroci v tem obdobju odtujijo, kajne?
Odtujijo se zato, ker se starši odtujijo od otrok. Otroci se ne morejo odtujiti, vedno si želijo, da bi ob sebi imeli nekoga stabilnega, ki mu bo povedal, da je povsem normalno, če se na trenutke počuti zbegano, prestrašeno, jezno. Starš mu mora zagotoviti, da lahko vsa ta stanja zraven njega doživlja in ga ne bo zapustil. Pogosto je za starše zelo težko zdržati vso otrokovo jezo. Ko se starši zavejo, da je tam njihov otrok, ki jih potrebuje, je precej lažje. Vsak otrok si želi, da bi starš zdržal turbolenco, vendar starši pogosto ne zdržijo njihovega čustvenega sveta. Najstniki nas točno tukaj čakajo, da bomo mi uspeli vzpostaviti čustveno vez in vzdržali v teh situacijah, posebej ko je vključena jeza. Staršem izjemno pomaga, ko jim povem, da je jeza nekaj povsem normalnega. Vendar morajo obstajati pravila: v jezi otrok ne sme loputati z vrati, metati krožnikov in preklinjati.
Katere so najpogostejše napake, ki jih starši delajo pri najstnikih?
Najbolj katastrofalna napaka je, da jih 'odpikajo' in se z njim ne želijo več ukvarjati. Skrajni primeri so, ko jim to res povedo, manj skrajni pa, ko se starši sami od sebe umaknejo in jih pustijo pri miru ter jim ne postavijo meja. Ali pa ko jim rečejo: 'Spet si dobil dvojko, sem vedel, da iz tebe ne bo nič.' To otroka vedno zaboli. Druga skrajnost je tudi, ko starši pretirano delajo in jim zmanjka časa za otroke, potem pa še, ko pridejo domov, čas raje preživljajo na tablici, telefonu … Otrok to zgolj opazuje, za službo še morda razume, vendar ko pridemo domov, pa ni nobenega izgovora, da zanj nimamo časa. To je velik starševski problem in hkrati otrokova bolečina.
Otroci se pogosto bojijo reakcije staršev, ko pridejo domov denimo s slabo oceno. Od kod izvira strah pred starši?
Slabe ocene so vedno klic po staršu, v najstništvu posebej klic po očetu, v smislu: 'Dobil sem cvek, ali me boš zdaj opazil?' Pa ni dovolj zgolj en cvek, dva, tri …, potem pride na vrsto še kak pretep, policija, nočni izhodi, popivanje. Najstnik bo naredil vse, da bo prebudil očeta. Očetje bi morali v obdobju najstništva prevzeti vidnejšo vlogo pri vzgoji.
Pa po vaših opažanjih to naredijo?
Nekateri se zbudijo, nekateri pa ne. Na tem mestu lahko izpostavim, da je posebej težko mamam samohranilkam, saj ob sebi nimajo očeta.
Kaj pa v primeru, ko imajo otroci res zgolj probleme v šoli, bodisi z učenjem bodisi z vrstniki, in si ne upajo pristopiti do staršev?
Najstništvo ima že 12-13 let podlage. In če v družini ni čustvenega stika in se otrok ne počuti varno govoriti o sebi ter izmenjevati svojega notranjega sveta, s tem ne bodo avtomatsko začeli v najstništvu. Razen v primeru, če se starši prebudijo. Ko me obiščejo družine z najstniki, je stvar lahko hitro zaključena. Naročim jim, da se začnejo pogovarjati o stvareh, ki bolijo, o strahovih, o tem, kako je biti zavrnjen, kakšno vzdušje vlada doma, v šoli … Starši morajo svojemu otroku zgolj znati postaviti preprosta vprašanja, otrok jim bo povedal vse. Morda ne takoj na začetku, vendar sčasoma pa zagotovo.
Potem opažate, da je med starši in otroki v tem času premalo dialoga?
Odrasli to znamo nasloviti, sčasoma to partnerjem in partnerkam upamo tudi povedati, otroci pa tega ne znajo, če niso bili naučeni. To je naloga staršev, da si upajo začeti pogovarjati o stvareh, ki niso najbolj prijetne. Če otrok tega ne prejme doma, išče uteho pri učiteljih, trenerjih. Na žalost mora meje kdaj postaviti šele policaj.
Zasledila sem vaš prispevek o starših, najstnikih in tabu temah, kot so droge, spolnost, alkohol ... Zakaj je pomembno, da starši predelajo te teme z najstniki in da odgovorov ne iščejo na spletu?
To res niso vsakdanje teme, čeprav moramo priznati, da je sedaj situacija drastično drugačna, kot je bila pred leti. Družba zori in se ozaveščamo, vendar to gre res počasi, iz generacije v generacijo se stvari izboljšuje. Poznamo kar nekaj tabu tem, kot je na primer spolnost med najstniki. Danes je spolnost dosegljiva na internetu, tam se najde vse, tako dobre kot slabe stvari spolnosti. Če se mi te teme upamo odpirati z najstniki, jim bo to koristilo do konca življenja. Neprimerno večja je teža, če starši naslavljamo te teme, kot pa če zvejo na internetu.
Če se konkretno navežem na spolnost; če bo starš najstniku predstavil spolnost, bo to imeli milijonkrat večjo težo, kot pa če on to prebere na internetu. Tam bo verjetno pogledal zgolj pornografijo, vemo pa, da pornografija in zdrava ter osrečujoča spolnost nimata veliko skupnega. Znajo pa biti te impulzi zanje preveliki. Zato je pomembno, da se upamo o teh stvareh pogovarjati, ker otrok bo itak prišel do informacij, vprašanje le, ali na zdrav ali pa na nezdrav način. To je ponovno odgovornost staršev, kako do tega postopajo.
Predvsem pri spolnosti je lahko obojim neprijetno – kakšen nasvet dajete na tem mestu staršem?
Najprej morajo starši predelati svoj sram. Normalno je, da se nam ob spolnosti morda poraja sram, saj moramo imeti neko zdravo mero sramu in zdrav odnos do gnusa. Ravno ta zdrava mera nas ustavi, da govorimo o spolnosti na spoštljiv način, in da se o njej pogovarjamo zgolj z ljudmi, ki so nam blizu. Če odnosa do lastnega sramu nimamo, lahko ali zablokiramo ali pa naše občutke in mnenja širimo ljudem, ki jim ne bi bilo treba. Zato je pomembno, kakšen odnos imata starša do spolnosti in kako se o njej pogovarjata.
Smiselno je počasi dozirati te teme in ne iti v podrobnosti, saj to otrok niti ne zanima. Treba jim je razložiti, da tisto, kar vidijo na internetu, ni namen spolnosti. Predvsem pa se ne sme bežati od te teme, na srečo se o njej sicer govori tudi v sklopu šolanja.
Kako pomembno je za najstnika, da mu starši zaupajo?
Še bolj je pomembno, da bo otrok vedel, da mu res zaupamo, a hkrati moramo vedeti, da najstnik še ni povsem zrel in mu mi ne moremo čisto vsega zaupat. To pa zaradi tega, ker on sam sebi ne zaupa oz. si še ne more zaupati. Potrebuje naše zaupanje ter kontrolo, kjer so ključne meje. Da starši povedo, da jim zaupajo in se bodo vsaj do polnoletnosti še veliko pogovarjali, ker morajo kot starši vedeti, kje otroci so, s kom in kdaj pridejo domov. Ob teh treh zahtevah bodo otroci jezni, kar je povsem normalno.
Naša naloga je, da vzdržimo to jezo in vprašanja ponovimo. Če ostanemo le na razumskem nivoju in se z najstniki začnemo prerekati, morda postanemo jezni, ne pridemo daleč. Kot starši moramo preprosto vztrajati pri teh treh vprašanjih, kar pa je najbolj pomembno pri tem, je, da bo najstnik videl, da je staršem mar zanje in jim ni čisto vseeno. To bo otrok na koncu cenil. Je pa res, da je treba kdaj tudi popustiti. Vendar je boljše, če smo kdaj malo preveč strogi kot pa premalo.