Med nekaj več kot 1200 v Evropi zaščitenimi prehrambenimi izdelki je tudi 22 slovenskih.

Pri tradicionalni slovenski izdelek, registriran pri evropski komisiji (2007), je Ekstra devično oljčno olje slovenske Istre in se ponaša z oznako zaščitena označba porekla (ZOP), kar pomeni najvišjo raven zaščite.

Takšno živilo mora biti pridelano, predelano in pripravljeno na deločenem geografskem območju, po katerem se proizvod tudi imenuje.

Kot pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu, mora imeti tak proizvod lastnost, ki je rezultat naravnih ali človeških dejavnikov določenega geografskega okolja; na primer značilno podnebje, kakovost tal, lokalno znanje in izkušnje

Priznanemu slovenskemu izdelku so se pozneje pridružili še Nanoški sir, Kočevski gozdni med,Tolminc, Bovški sir, Kraški med, Mohant in Piranska sol, kar pomeni, da ima Slovenija trenutno osem izdelkov z najprestižnejšo oznako.

Zakaj zaščita?

Kot pojasnjujejo na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS), se s takšno zaščito prepreči zavajanje potrošnikov, ki želijo kupovati kakovostna živela s posebnimi značilnostmi, pa tudi kovanje zaslužkov na račun potvarjanja slovenskih nacionalnih živil: "Zaščita je namenjena tudi ohranjanju tradicije v poplavi blagovnih znamk. ki z imeni prepričujejo potrošnike, da gre za tradicionalne slovenske prehranske izdelke (npr."domače "z dežele", "s planin', idr.)."  Seveda je tak izdelek tudi dražji, nekje od 15 d 20 odstotkov, poročajo proizvajalci. 

Na ZPS svetujejo, da na embalaži vedno preverite točno ime izdelka in ali ima evropski ali slovenski zaščitni znak ter certifikat, saj so le ustrezne oznake zagotovilo za kakovost in pristnost izdelka.

Štajerski hmelj in jajca izpod Kamniških planin v postopku "zaščitena označba porekla"

Zadnji zaščiteni in registrirani slovenski izdelek s slovensko tradicijo je kranjska klobasa,

Za razliko od prve najbolj prestižne "zaščitene označbe porekla" (ZOP), kjer morata pridelava surovin in proizvodnja potekati znotraj opredeljenega geografskega območja, pri zaščiteni geografski označbi (ZGO) velja pravilo, da mora ena izmed faz proizvodnje potekati na določenem geografskem območju, surovine so lahko od drugod.

Poleg Kranjske klobase, Prleške tünke, Zgornjesavinjskega želodca, Šebreljskega želodeca, Ptujskega lüka, Kraškega zašinka,Štajersko prekmurskega bučnega olja, Kraške pancete, Slovenskega medu in Prekmurske šunke, je tak primer tudi zelo znani Kraški pršut. Svinjska stegna za pršut so namreč lahko tudi iz drugih slovenskih regij.

Kaj je s Prekmursko gibanico?

Belokranjska pogača, Idrijski žlikrofi, Prekmurska gibanica, so izdelki z zajamčeno tradicionalno posebnostjo (ZTP) in ravno tako zaščiteni pri EU.

Gre za izdelke, katerih proizvodnja ni geografsko omejena. Čeprav so del slovenske kulinarike, kjer je ravno tako poudarek na tradiciji, jih lahko proizvaja kdorkoli in kjerkoli, le da se drži recepta in pridobi certifikat. Z označbo tradicionalnega ugleda se predvsem zavaruje receptura ali način proizvodnje.

Težave s Hrvaško

Zaščita kranjske klobase je v javnosti sprožila kar nekaj prahu, saj je Hrvaška dobila prehodno obdobje 15 let, v katerem bo za svojo klobaso lahko uporabljala ime kranjska klobasa oziroma. "kranjska kobasica". Slovenija je bila s takšno rešitvijo na koncu zadovoljna. Sicer imata Avstrija in Nemčija dovoljenje za neomejeno uporabo imena kranjska klobasa. Uporabljata lahko izraze "Krainer", "Käsekrainer", "Schweinskrainer", "Osterkrainer" in "Bauernkrainer".

Pogled k sosedom

Šoltansko maslinovo olje, Paška janjetina, Korčulansko maslinovo ulje, Krčko maslinovo ulje, Ogulinski kiseli kupus, Ekstra djevičansko maslinovo ulje Cres, Istarski pršut, Neretvanska mandarina, so hrvaški izdelki z najvišjo stopnjo zašite. Sicer je naša južna soseda do sedaj pri EU zaščitila 15 svojih tradicionalnih prehranskih izdelkov.

Da imamo v Sloveniji dobro tradicionalno hrano še pove primerjava z Avstrijo, ki je do sedaj  pri EU  zaščitila 17 svojih tradicionalnih specialitet in z Madžarsko, ki jih ima "le"14.

dezurni@zurnal24.si