"Prve dni maja nas je presunila novica o dveh strelskih napadih v Srbiji. Nepojmljivi tragični dogodki nas navdajajo s sočutjem do staršev, ki so na tako krut način izgubili svoje otroke in preživele otroke, ki so doživljali grozo in izgubili prijatelje," opisuje Vidmar Kastelic in dodaja, da nas preveva strah in nemoč ob spoznanju, da enoznačnega odgovora, zakaj se takšne tragedije med otroki dogajajo ni; "je le skupek dejavnikov, ki peljejo v tovrstne tragedije."

Kaj lahko naredim, da zavarujem svojega otroka, je neštetokrat zastavljeno vprašanje. Izrednega pomena je, da se v družini o tragediji pogovarjamo. 

Mag. Vida Vidmar Kastelic

Svetuje, naj otroci povedo, kako doživljajo te tragične dogodke, kakšno je njihovo videnje in doživljanje medvrstniških odnosov, ali spremljajo na internetu tragične zgodbe in nasploh kakšne so njihove osebne izkušnje z vsebinami na internetu, ki spodbujajo nasilje. "Otroci težko priznajo, da jih je strah, zato je tako zelo smiselno, da tudi o tem spregovorijo," pravi. 

V času, kjer se starši sprašujemo, ali jim je otroka ugrabil internet, je po njenih besedah smiselno in potrebno, da se v okviru družin govori o gledanih vsebinah, uporabljenih aplikacijah, platformah in prisotnosti na socialnih omrežjih: "Govoriti o izkušnjah: lastnih in izkušnjah drugih glede internetnih vsebin, je pomembno, saj otrok dobi vpogled v nevarnosti rabe in morebitne hude posledice. Varnega interneta ni -  je samo dobra ozaveščenost glede neprimernih vsebin, ki jih kreirajo posamezniki, ki bolestno hlepijo po moči."

Kot ugotavlja, je ničelno toleranco do nasilja je zamenjalo »pravilo« da se nasilje zdrži: "Otroci poročajo, da je verbalno in fizično nasilje stalnica. To je nekaj, kar je »potrebno« zdržati, da se obdržiš med vrstniki."

Presunljive so izpovedi otrok, ko povedo, da se sčasoma navadiš. Prijava nasilja in poročanje odraslim o dogodkih se jim često zdita brezplodna in znak šibkosti; saj jih tudi odrasli prepogosto označijo kot preobčutljivost in usmerijo k medsebojnem obračunavanju, ponavadi z besedami :« Zmenite se sami«. 

Mag. Vida Vidmar Kastelic

Foto: Profimedia pretep, nasilje, šola, otroci

Maj, mesec ljubezni

Kot opisuje terapevtka, težko pričakovana pomlad  in z njo prebujajoča se narava v ljudeh zbudita optimizem in dobro voljo. S soncem bogatejši dnevi nas zvabijo v naravo in tudi med ljudi, in nas navdajajo s hrepenenjem po bogatih medsebojnih odnosih. Ni naključje, da prav mesec maj velja za mesec ljubezni. "Ljubezen je v mesecu maju še kako pomembna, saj je temelj podpore otrokom, mladostnikom in staršem pri premagovanju naporov ki jih prinese zaključevanje šolskega leta," opozarja. 

Otroci imajo v mesecu maju in juniju veliko obveznosti in naporov s pridobivanjem ocen. Ugotavlja, da učenci tovrstne napore ob  dobri samopodobi, vzpodbudi staršev in z ustaljenimi delovnimi navadami zmorejo in jim ne povzročajo stiske. "Otrok, ki je deležen razumevanja, vzpodbude in možnosti, da svoje dvome, skrbi in tudi negodovanje deli s starši, se počuti mirnejšega in sprejetega, česar posledica je dobra samopodoba. Otrok, ki je deležen usmeritev, vzpodbude in tolažbe staršev se počuti razumljenega," opisuje. 

V obdobju zaključka šolskega leta je še posebej pomembno, da starši postavijo realna pričakovanja glede ocen. Ta naj bodo odraz poznavanja otrokovih sposobnosti ter mnenja učiteljev in nikakor ne želja in ambicij staršev. 

Mag. Vida Vidmar Kastelic

Dodaja, da učitelji niso sovražniki, temveč avtoriteta, na katero se lahko obrnejo tako otroci, kot starši: "Večkrat slišim starše reči, da jim kateri od učiteljev ni simpatičen, ni všeč. S tem ni nič narobe; ni potrebe, da so nam všeč pomembno je le, da upoštevamo njihovo strokovnost in avtoriteto."

Pojasnjuje, da je otrokovo sprejemanje slabše, oziroma neželene ocene, odvisno od njegove samopodobe. Staršem svetuje, naj ob slabšem rezultatu mirno odreagirajo in so ob otroku: "Otroci reagirajo zelo različno: nekateri z jezo in burno reakcijo, drugi z žalostjo in zaprtostjo vase. V vseh primerih bodimo starši ob otroku. Umirimo in potolažimo otroka, saj dokler se ne umiri, ni zmožen sprejemati še tako dobrih nasvetov in usmeritev. Starševsko sočutje, mirnost in modrost bodo prinesli otroku zavedanje, da je neznanje  le še neosvojeno znanje."

Veleva, naj prisluhnemo otroku, kakšen načrt ima za izboljšavo ocene, kdaj in kako se bo tega lotil. Izjemnega pomena je, da otrok izpolni svojo dolžnost in odgovornost do šolskih obveznosti in sam izdela načrt, starši pa smo le v pomoč in usmeritev. "Ljubeči starši vedno najdejo razlog za pohvalo. In proaktivnost otroka in dober ter odgovoren odnos je zagotovo razlog za pohvalo," dodaja. 

Stisk ne občutijo samo otroci z nizkimi ocenami

Kot pojasnjuje mag. Vida Vidmar Kastelic, se starševska skrb za dobro prihodnost otroka odraža v naslavljanju vrednot in pomenu znanja. Starši, ki otroku  predstavijo celotno sliko uspešnosti, katere del so dosežene ocene, pomemben del pa razvite vrednote, otroku omogočijo in ga vzpodbujajo, da se počuti vrednega. Kakšno samopodobo bo otrok razvil je po njenih besedah odvisno prav od tega.

"Zmotno je mišljenje, da imajo skrbi in stiske samo otroci z nižjimi ocenami. Dobra ocena je ocena, ki jo otrok doseže s trudom in v okviru lastne zmožnosti. Otrok z odličnimi ocenami je samo otrok, ki je uspešno pridobil odlično oceno, nikakor pa otrok, ki nima lastnih stisk in nikakor otrok, ki ne povzroča stiske drugim," opozarja. 

V terapevtskem procesu zaznavamo, da otrokom povzročajo stisko slabi medsebojni odnosi, tako med vrstniki, kot v družini. Otrok, ki je prežet z občutkom osamljenosti in nerazumljenosti se odene v plašč manjvrednosti in se izloči tako iz vrstniške družbe, kot družine. 

Mag. Vida Vidmar Kastelic

Pravi, da otroci potrebujejo družino in poudarja, da bivalni prostor, hrana, oblačila in pametni telefon niso dovolj za otrokov razvoj: "Starši smo otrokom ikone, ki predstavljamo varnost in odgovor na vprašanje kam pripadam. Lahko rečemo, da družba potrebuje trdne družinske odnose."

Otroci to zaznavajo in to zamerijo

"Učitelji so avtoriteta tako na področju izobraževalnega procesa, kot reda v šoli, nikakor pa ne moremo in ne smemo pričakovati, da bodo nadomestili manjkajočo vzgojo doma," pravi. Pomembno pa je, da v procesu  dela ne klonijo pred izsiljevanji “pomembnih in vplivnih”.

Foto: Profimedia Starši, mama, vzgoja, otrok, prepir, jeza, stres Kot pojasnjuje, v terapevtskem procesu slišijo tako otroke in starše, ki opisujejo, da nekateri učitelji druge starše in njihove otroke tretirajo kot pomembne, vplivne zaradi družbene ali finančne pozicije  staršev. "Otroci to zaznajo, otroci to zamerijo. Tovrstna privilegiranost žal ne prinese ničesar dobrega. Privilegirani otroci popolnoma izgubijo kompas in dobijo vtis, da jim je vse dovoljeno, da jim vse pripada in da si lahko vse pokorijo. Ostali otroci pa se počutijo ponižane, čutijo pa manjvrednost, zamero in nezaupanje v avtoriteto," opisuje. 

So zbrali dovolj točk za sprejem?

Kot opisuje terapevtka, sta maj in junij težka tudi za devetošolce. Otroci, ki zaključujejo deveti razred se soočajo z nemirom in skrbjo, ali so zbrali dovolj točk za sprejem na želeno srednjo šolo. Učni uspeh, število razpisanih mest in velikost generacije vplivajo na rezultate vpisa. V majskih dneh se je začela tudi matura. Rezultati le te bodo skupaj z učnim uspehom odločali o sprejemu maturantov na želeno fakulteto. Postopek je dolgotrajen in rezultati bodo znani v sredini julija.   

"O možnih izidih vpisa je potrebno spregovoriti, se pogovoriti o drugih možnostih, predvsem pa dodobra razjasniti, da se ne bo za vedno zaprla možnost želenega izobraževanja- samo pot bo drugačna. Nikar naj ne bo to družinska tragedija, sramota ali karkoli podobnega, samo izziv za iskanje druge poti je," svetuje. 

Tako bo otrok govoril z vami

Ritem, ki ga narekuje čas v katerem živimo, nas lahko po besedah Vidmar Kastelic prehitro potisne v rutino, da živimo v družini eden mimo drugega. Družinski člani hodimo od doma in prihajamo domov ločeno in ob različnih urah, prehranjujemo se v menzah in restavracijah, pogosto smo tudi doma za računalnikom, telefonom in televizijo. Prepogosto družina nima niti enega skupnega obroka na dan. Otroci se z izgovorom da se učijo odmaknejo in življenje »mirno teče«. 

Kot ugotavlja, starši v terapevtskem procesu pogosto izrazijo obup in stisko, ker ne poznajo svojih otrok in nimajo mehanizmov, kako prodreti do njih.  Pogosto spremembe prinese naravna družinska dinamika.

Najdite čas in moč, da delujete kot družina. Otrok naj  med odmori med učenjem oziroma ob zaključku dela za šolo sodeluje pri  družinskih opravilih. Bistveno več bomo izvedeli o otroku, če z njim skupaj kuhamo, pospravljamo, urejujemo vrt, gremo skupaj na sprehod, kot pa če  ga posedemo za mizo in mu rečemo: »povej kako si«. 

Mag. Vida Vidmar Kastelic

Finančne skrbi: otrok si zapomni razpoloženje, ne vrednosti oblačil

Terapevtka opozarja tudi na dogodke, ki prihajajo v tem času: "Maturantski ples, Prvo obhajilo, Birma in Valeta so slavnostne prireditve namenjene posebnem trenutku v življenju otroka. Trenutek, ko otrok zaključu del svojega odraščanja in obdobje, ko stopi na novo pot odraščanja. To je praznik, ki ga naj zaznamujejo že prijetne priprave in posebno vzdušje v družini. Izkušnja veselega, slavnostnega dogodka katerega se veseli in udeleži vsa družina je neprecenljiva dota ki jo daste svojemu otroku."

Kot ugotavlja, pa veselje in ponos staršev prepogosto preplavijo finančne skrbi povezane z dogodkom in primerjanje z drugimi: "Izjemnega pomena je, da družina z otrokom praznuje in sodeluje ob slovesni prireditvi. Otrok si bo zapomnil razpoloženje in občutke ob dogodku in ne vrednosti oblačil in pogostitve."

Slovenija Psihoterapevtka: "Mlade se mrcvari po zasebnih praksah"