Norice so ji povzročile okvaro sluha

Kristina Ražman je imela norice, ki jih je povzročil virus Varicella-zoster. Da je z njenim sluhom nekaj narobe, so zdravniki ugotovili šele na drugem sistematskem pregledu pri osmih letih. Na prvem pregledu pri treh letih je bilo še vse v redu, pri drugem pač ne več, svojo zgodbo opiše Primorka. "Pogledat so šli za nazaj in ugotovili, da sem tri mesece po prvem sistematskem pregledu hudo zbolela za noricami, zato so mojo naglušnost povezali s to boleznijo. Cepljena nisem bila, sicer je bila v tistih letih ozaveščenost o pomenu cepljenja nizka," pove Kristina, ki se danes spopada s 70-odstotno okvaro sluha, kar zelo vpliva na njeno kvaliteto življenja. "V bistvu izgubiš stik z ljudmi. Berem z ustnic, sem sicer brez slušnega aparata in lahko rečem, da sem se nekako naučila živeti s tem. Težko mi je biti med več ljudmi, ko je gneča, si nekako odrezan, čutiš strah, da ne boš česa razumel, skratka ne morem komunicirati kot drugi. Ena na ena še gre, sploh če sogovornik govori razločno, saj berem z ustnic, drugače pa je težko."

" Bila sem kot guma"

Nada Lončar je zbolela za otroško paralizo, prav tako hudo nalezljivo boleznijo, ki se je pri Slovencih pojavila sredi petdesetih let 20. stoletja, ko je pri nas zbolelo okrog 400 ljudi, od katerih je umrla ena desetina. "Pri dveh letih in pol, kar naenkrat nisem mogla iz postelje, sestra me je hotela prijeti, dvigniti iz posteljice, pa sem bila kot guma, povsem mrtva. Zvečer so me dali spat zdravo, zjutraj pa.... Nato se je začela kalvarija."

"Da sem danes na nogah, mi je pomagala rehabilitacija, najbolj na Stari Gori, kjer so me spodbujali, da sem začela hoditi," pove. Do osnovne šole je Nada živela v bolnišnici na Stari Gori na Novo Gorico, v rehabilitacijski ustanovi, ki se je v letih 1952–1962 posvetila več sto otrokom, ki so preboleli poliomielitis.

Eni so jo preboleli brez težav, drugi so ostali reveži

Otroška paraliza oziroma poliomielitis je nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Večina okužb poteka brez simptomov, kadar pa virus prizadene živčni sistem in povzroči ohromitve, bolezen imenujemo otroška paraliza. "Virus je je pojavil kar naenkrat, enako kot koronavirus. Zbolelo je veliko otrok, zdravniki pa niso vedeli, za kaj gre. Tudi tukaj je bila bistvena odpornost. Eni so jo preboleli brez težav, drugi so ostali revži ali celo umrli."

Foto: V. L. Nada Lončar Ena noga se je nekoliko popravila, druga, paralizirana, pa je bila tudi krajša, zato je prestala tudi veliko operacij. "Ob vsem tem so mišice na  nogi ostale nefunkcionalne, zato nosim aparat. K sreči nisem nikoli čutila posebnih bolečin, sploh na levi nogi, ki je tako rekoč mrtva. Zdaj, ko sem starejša, me zaradi tega boli križ, paziti moram, da ne padem. Če se polomim, se namreč nikoli več ne bom mogla postaviti na noge," pravi Nada, ki danes ljudi ozavešča o pomenu cepljenja. 

"Tem mladim mamicam, proticepilkam, svetujem, naj ne bodo preveč pametne. Zdravniki imajo znanje, izkušnje in ne priporočajo  cepljenja kar tako. Sama sem zelo lep primer, kaj se lahko zgodi, in kako se moraš pozneje v življenju boriti s tem, že od malih nog. Mlad si in invaliden. Verjemite, veliko tega sem dala skozi."

V zadnjih 50 letih skupno rešili 250 milijonov življenj.

Letos mineva 50 let odkar je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sprejela resolucijo o razširjenem programu cepljenja. Program se je sprva osredotočal na zaščito vseh otrok pred šestimi otroškimi boleznimi: tuberkulozo, davico, tetanusom, oslovskim kašljem, otroško paralizo in ošpicami, nato se je širil in nadgrajeval. 

Vodja predstavništva WHO v Sloveniji Melita Vujnović je dejala, da so države leta 1974 ugotovile, da je dostop do cepiv za vse otroke na svetu zelo slab. "Bolezni so povzročale smrti majhnih otrok, medtem ko je znanost že odkrila učinkovit način za njihovo preprečevanje," je spomnila. Zato je WHO sprejela razširjeni program cepljenja, in sicer proti tuberkulozi, davici, tetanusu, oslovskem kašlju, otroški paralizi in ošpicam, je še pojasnila.

Nacionalni programi cepljenja in prizadevanja, da bi bila cepiva na voljo vsem otrokom, so po njenih besedah v zadnjih 50 letih skupno rešili 250 milijonov življenj. "Od takrat je znanost zelo napredovala, danes je na voljo 13 splošno priporočenih cepiv skozi celotno življenjsko obdobje ter 17 dodatnih cepiv, ki so priporočena odvisno od okoliščin," je naštela. Izpostavila je cepivo proti HPV, ki preprečuje razvoj raka materničnega vratu in cepivo proti pnevmokoknim okužbam.

V Sloveniji že v 60. letih

Predstojnica Centra za nalezljive bolezni NIJZ Marta Grgič Vitek pa je dodala, da ima slovenski nacionalni program cepljenja še daljšo tradicijo kot razširjeni program cepljenja, saj so bila ta cepljenja v Sloveniji predpisana že v 60. letih.

"Zaradi sistematičnega cepljenja skozi več desetletij so se pri nas nalezljive bolezni nekatere čisto nehale pojavljati, recimo otroška paraliza, davica, rdečke, mumps in okužbe s hemofilusom influence. Nekatere pa se pojavljajo pa zelo redko, recimo tetanus, ki se pojavlja pri starejših necepljenih osebah, in posamični primeri ošpic," je povedala.

Letos šest primerov ošpic

Foto: Profimedia Ošpice Precepljenost proti ošpicam je ves čas zelo visoka, cepivo pa je zelo učinkovito, je poudarila. Letos so sicer zabeležili devet primerov ošpic, med epidemijo covida-19 pa nobene. Pogosteje pa se pojavlja oslovski kašelj, kar Grgič Vitek pripisuje veliki nalezljivosti bolezni, kratkotrajni imunosti po cepljenju in temu, da je cepivo nekoliko manj učinkovito.

Skokovit porast oslovskega kašlja tudi v Sloveniji

"V Sloveniji bomo letos očitno zabeležili največje število prijav oslovskega kašlja v zadnjih desetletjih, ker smo že do zdaj imeli prijavljenih več kot 900 primerov," je povedala. Razlog je tudi v ukrepih za omejevanje širjenja covida-19, zaradi katerih je v času epidemije prišlo do izrazitega zmanjšanja okužb dihal, tudi oslovskega kašlja, zato pa se je povečalo število dovzetnih oseb.

O cepljenju odraslih se premalo govori

Infektologinja Mateja Logar z infekcijske klinike UKC Ljubljana je poudarila, da je cepljenje ukrep, ki pomembno vpliva na celoten javnozdravstveni sistem in je pomembno znižal umrljivost po celem svetu.

Opozorila je, da se premalo govori o cepljenju pri odraslih. "V Sloveniji še vedno velja, da je cepljenje nekaj, kar se dogaja predvsem pri otrocih, ko pa smo enkrat odrasli, pa cepljenje ni več za nas. To je pravzaprav zmotno," je poudarila. Druga zmota pa je, da ljudje na vprašanje, zakaj se ne odločijo za cepljenje, odgovorijo, da so zdravi. "Seveda, cepimo se zato, da ostanemo zdravi. Ko enkrat zbolimo, je za cepljenje že prepozno," je še dejala.

Poudarila je, da naj k cepljenju proti gripi, pnevmokoknim okužbam, klopnemu meningoencefalitisu, RSV in drugim pristopijo tudi odrasli. Za odrasle pa je pomembno tudi, da prejmejo poživitvene odmerke cepiva proti tetanusu in oslovskemu kašlju.

Na žalost se vsi ne cepijo

Pediater Denis Baš iz Zdravstvenega doma Kamnik je ponovil, da imamo v Sloveniji dober program cepljenja, na žalost pa se vsi, ki jim je cepivo na voljo, ne cepijo. Poudaril je, da cepivo ščiti le tiste, ki so cepljeni, za določene bolezni pa je pomembna kolektivna zaščita. Pomembno je tudi, da se nosečnice cepijo proti oslovskemu kašlju, saj je novorojenček le tako zaščiten, a se za to odloči zelo malo nosečnic. "Zavedati se moramo, da z odločitvijo, da se ne cepiš, pride tudi odgovornost," je prepričan.

dezurni@styria-media.si