Razmere na internistični prvi pomoči (IPP) v UKC Ljubljana so katastofalne, na meji kolapsa, žalostne, nedopustne tako do bolnikov kot do medicinskega osebja in v to smo se prepričali sami, minuli petek in soboto. 

Toliko časa je namreč trajalo, da je 87-letna Ljubljančanka (sorodnica spodaj podpisane novinarke), gospa na berglah, očitno bolna, saj je potrebovala nujno pomoč, v soboto ob treh zjutraj v roke prejela izvid.

Trajalo je dvanajst ur, od 15. ure do treh zjutraj. Na internistični prvi pomoči v UKC Ljubljana, kamor prihajajo bolniki s potencialno resnimi in za življenje ogrožujočimi stanji, z napotnico osebnega zdravnika.

Obravnavajo jih tudi po sto na dan, v praktično dveh ambulantah; zdravniki in sestre, ob katerih se preprosto vprašaš, kako za vraga ti ljudje zmorejo vse to. "Ambulantna dejavnost IPP ima dve specialistični ambulanti, ki delujeta neprekinjeno 24 ur, ter eno ambulanto, ki deluje 12 ur preko dneva (od 10.00 do 22.00). Zdravnik konzultant (12 + 12 ur) prevzame tudi četrto ambulanto, ko pripeljejo najtežje bolnike, je odgovoren za zdravljenje bolnikov v 24-urni bolnišnici in je konziljarni zdravnik internist  za vse ostale ambulante Urgentnega bloka. Poleg kliničnega pregleda in nujnih ukrepov zdravljenja, k ambulantnemu delu sodita tudi urgentna ultrazvočna preiskava (srce, pljuča, trebuh, FAST, hemodinamska ocena) in opazovanje bolnikov v opazovalnicah (nadzor, telemetrični monitoring ritma in saturacije, zdravljenje)," delovne naloge internista na urgenci opišejo na službi za odnose z javnostmi v UKC.

Foto: Saša Despot urgenca

"Prav želela bi, da pride ministrica Kolarjeva, sede poleg mene, čaka in prav zanima me, koliko časa bi zdržala," je dejala gospa nasproti nas, v invalidskem vozičku, z obližem na očeh, ki ji ob prihodu tistih najtežjih primerov, tako kot vsem nam seveda, zastane dih; zaskrbljeni sorodniki, utrujeno, pa vendarle prijazno in skrbno osebje jih miri.

Tisti, ki so jih pripeljali z rešilcem, ležijo kar na hodniku. Med njimi je gospa, ki bruha kri, se duši in joka. Ker je razgaljena, prestrašeno hčerko opozorim, naj jo pokrije. 

Na drugi strani zelo stara gospa z aritmijo vnukinjo prepričuje, da želi domov: "Ne moreš babi, ne smeš," jo tolaži zaskrbljena sorodnica.  

Gospa nasproti nas je poskušala zaspati, saj se nikamor ne premakne. V našem primeru do 22. ure, ko smo se končno odpravili na rentgen. Na končne izvide in do zadnjega obiska pri zdravnici je bilo treba čakati še nadaljnjih pet ur.

Na tabli, na katero pogledujejo vsi, so zapisane številke. Bolnike namreč ob prihodu ocenijo po življenjski ogroženosti in jih v tako imenovani triaži razdelijo v pet skupin: "Sistem Manchesterske triaže smo zaradi večje varnosti bolnikov od leta 2011 prenesli iz Anglije," so nam po naši nočni avanturi pojasnili odgovorni.

Najbolj ogrožene (rdeča in oranžna skupina) se torej pregleda najprej. Za tem so na vrsti ostali, rumeni pod nujno.  Foto: V. L. Internistična prva pomoč UKC Ljubljana

Kot so nam pojasnili na UKC, je takšnih bolnikov zdaleč največ, predvsem tistih starejših. Kot smo se lahko prepričali, sistem moderne in mednarodno priznane triaže pa za njih preprosto ne deluje.

"Mednarodno predlaganih časovnih okvirov se lahko držimo le pri najbolj ogroženih (rdeča in oranžna skupina). To doprinese k solidnemu povprečnemu času čakanja (do 1 ure), ki pa je seveda pri nekaterih bolnikih precej daljši. Rumena skupina je na IPP najbolj obsežna (85 %), saj k nam prihajajo že izbrani, bolj oboleli bolniki," pojasnjujejo. 

Najhuje je ob ponedeljkih, torkih in petkih, dodajajo pristojni, ki priznavajo, da jim primanjkuje ambulant: "Sistem je pošten do življenjsko ogroženih, je pa na drugi strani neprijazen do starejših bolnikov, ki jih je vse več. Obravnava bi se za to skupino v urgentnem bloku lahko pospešila le s povečanjem števila ambulant (sedaj je to tudi prostorsko nemogoče uresničit), še bolje pa bi bilo širše odpreti vrata drugih specialističnih ambulant, ki teh bolnikov ne uspejo oskrbeti v primernem času in so zaradi tega prisiljeni vstopati v sistem nujne medicinske pomoči," na vprašanje o morebitni reorganizaciji odgovarjajo na UKC. 

Prišli smo torej na nepravi dan, v petek, ko je na urgenci največ ljudi. Le zakaj srce ni počakalo in ponagajalo v soboto? Mogoče bi čakali "samo" kakšnih pet, šest ur.

"Pa, kje mi živimo?" je potarnal gospod. Večina prisotnih se je seveda strinjala in se ob tem, vsaj kazalo je tako, sprijaznila s položajem, v katerem so se znašli, "češ, mi bodo že pomagali, če se zaplete, do takrat pa čakajmo, četudi boli". 

vanda.levstik@zurnal24.si