Po izračunih strokovnjakov bo v prihodnosti za rakom zbolel eden od dveh moških in ena od treh žensk.

Slovenija je sicer po številu smrti zaradi raka na vrhu držav evropske unije, najpogostejši raki pri nas so rak kože, debelega črevesa, danke, pljuč, dojke in prostate. "Rak pa ni samo bolezen telesa, ampak je tudi bolezen duše,” opozarja psihoanalitična psihoterapevtka Eva Kokol.

Težka diagnoza

Pri nas vsako leto za rakom zboli več kot 13.000 ljudi. Eva pojasnjuje, da je diagnoza rak je za posameznika travmatičen šok: "Dobiti takšno diagnozo povzroči nenaden padec v negotovost. Prvi občutek in misel, ki se prikrade v um, je smrt ter z njo povezan strah pred bolečim umiranjem."

Ugotavlja, da zdravniki pogosto sporočijo diagnozo na neprimeren in nečuteč način, "kar lahko sprejetje takšne informacije še oteži." Bolezen rak po njenih besedah predstavlja padec v brezno smrtnega strahu in negotovosti. "Ko začutimo smrtni strah, lahko govorimo o travmi, saj gre za občutek ogroženosti posameznikovega preživetja in izgubo primarnega občutka varnosti," dodaja.

Eva pravi, da je na oknološkem inštitutu možno obiskati psiho-onokologa, ki omogoča lažji prehod čez bolezensko stanje in tudi po njem. "Zasedenost in omejenost srečanj pa žal onemogoča, da bi bili te vrste pomoči deležni vsi bolniki." Tako se mnogi po njenih izkušnjah obrnejo na psihoterapevte, ki pa niso vključeni v zdravstveni sistem in so zato samoplačniški: "Duševne stiske in neugodni čustveni vzorci, so lahko delni razlog za nastanek bolezni lahko pa so tudi njena posledica. Tesnoba, depresija in strahovi so lahko del bolezni, ki potrebujejo zdravljenje prav tako kot rak."

Poleg fizične bolezni, predstavlja soočanje z diagnozo še dodatno zarezo v psihično stanje človeka, ta zareza je nedvomno huda travma. Duševna rana, ki jo prinaša diagnoza, je velikokrat ob zdravljenju in po njem spregledana.

Psihoanalitična psihoterapevtka Eva Kokol

"Soočanje s procesom zdravljenja, negotovostjo, čakanje na rezultate. Vse to so neopisljive težke situacije, ki zahtevajo veliko psihične moči," pojasnjuje. Soočanje z lastno minljivostjo je po njenih izkušnjah proces, ki poteka različno od človeka do človeka, vedno pa sega v najgloblejšo raven človekovega biti: "Zahteva novo osmišljanje življenja, kateremu je odvzeta iluzija večnosti v kateri vsi tako radi živimo, dokler se ne soočimo z realnostjo."

Diagnoza rak po njenih besedah prinaša „nasilno“ zavedanje in rušenje iluzije o tem, da smo nedotakljivi in večni.

Kaj ostane po raku

"Rak v današnjem času ne pomeni več stoodstotne smrti, za preživetje je vedno več možnosti," pravi Eva. Sama se kot psihoterapevtka ukvarja predvsem s tem, kaj v človeku ostane, kaj ga spremlja in kako živi naprej. Kakšno je življenje po raku. Ozdravljenje na telesni ravni namreč po njeni oceni še ne pomeni ozdravljenja na čustveni ravni. Duševne rane se po njenih izkušnjah celijo počasneje, še posebej če so skrite za masko borca, ki mu je uspelo preživeti: "Kakšen je bil ta boj, pogoste ostane skrito v posamezniku."

Priložnost za osebni razvoj

V celovitem procesu zdravljenja duše in telesa pa imamo po njenih besedah priložnost za lastni osebnostni razvoj: "Ta lahko privede do bolj poglobljenega doživljanja življenja, sprememb vrednot in opuščanju nekoristnih „patoloških“ čustvenih vzorcev, ki so negativno delovali na duševno ravnovesje."

Soočanje z lastno minljivostjo in njenim sprejemanjem po njenem mnenju odpira nove plati osebnega doživljanja, sebe, sveta in drugih, vzbudi pre-orentiranje doživljanja časa in s tem ponuja bolj zavestno doživljanje sedanjosti, v tukaj in zdaj: "Ker je to dejansko edino kar „imamo“."

Pravi, da ni življenje po diagnozi rak nikoli več enako, nekateri trdijo, da se je njihova osebnost zaradi tega zelo spremenila. Zaključila je s citatom iz knjige Mars (Fritz Zorn (2000), 12: str. 25): "Rak ima dva pomena; na eni strani je telesna bolezen od katere lahko umreš v bližnji prihodnosti, ali pa jo premagaš in jo preživiš; po drugi strani je duševna bolezen za katero lahko rečem, da je bila zame izjemna priložnost, da sem se končno lahko začutil. Z tem želim povedat, da sem oddal ta križ moje družine, ki mi ga je dala za nosit in mi namenila življenje brez veselja, najbolj pametna stvar, ki sem jo lahko v življenju lahko naredil, je da sem razvil raka."

anja.scuka@zurnal24.si