Glede na študije je urinska inkontinenca prisotna kar pri 35 odstotkih žensk starejših od dvajset let. Med mladimi ženskami starimi od 15 do 25 let pa ima težave z inkontinenco okoli dvanajst odstotkov. “Pogostost s starostjo narašča in dosega 36 odstotkov pri ženskah starih od 30 do 50 let in kar 56 odstotkov pri ženskah starejših od sedemdeset let,” ob današnjem svetovnem dnevu inkontinence opozarja specialistka ginekologinja porodničarka Polona Podnar.

“Urinska inkontinenca za posameznika predstavlja velik higienski problem, sčasoma pa tudi psihični, socialni in nenazadnje finančni problem. Pacienti se svoje težave sramujejo in jo poskušajo skriti,” razlaga Podnarjeva. Tako bolniki ne hodijo na izlete, prekinejo z družabnimi aktivnostmi in rekreacijo, kar sčasoma pripelje v izolacijo, osamljenost in depresijo: “V vsakem primeru, še posebej pa pri starejših pacientih, to pomeni bistveno slabšo kvaliteto življenja.”

Sramujejo se težav 

Po njenih izkušnjah ženske nerade govorijo o tej težavi, ne omenijo je niti zdravniku, če ta posebej ne vpraša. Zdi se jim, da je to nekaj normalnega in da je sopotnik denimo poporodnega obdobja ali starosti. “Večinoma se sramujejo in si mislijo, da so edini s tem problemom,” pravi Podnarjeva in dodaja, da so poseben problem moški, pri katerih se inkontinenca pojavlja najpogosteje v povezavi z boleznimi prostate ziroma po operaciji prostate. Po operaciji je še več kot leto po posegu inkontinentnih še vsaj petnajst odstotkov moških.

Podnarjeva svetuje, da v primeru težav, obiščemo zdravnika čimprej. “Ko enkrat urin začne uhajati, je za konzervativne ukrepe že relativno pozno. Vsekakor pa so uspehi zdravljenja veliko boljši, če z njimi začnemo zgodaj,” pojasnjuje. Ženske po njenih izkušnjah pogosto mislijo, da je normano, če jim ob kihanju ali kašljanju uide kakšna kapljica urina. “To ni normalno, saj je to zgodnji znak popuščanja mišično-vezivnih tkiv medeničnega dna,” pravi zdravnica in dodaja, da prav tako ni normalno, če mora nekdo desetkrat na dan in trikrat ponoči na toaleto. V tem primeru gre za prekomerno aktiven sečni mehur, ki potrebuje zdravljenje. “S starostjo se stanje samo poslabšuje. Občasno pa lahko pride do začasnega izboljšanja, po literature v šest do 38 odstotkih. Razlogi za takšno začasno izboljšanje niso pojasnjeni,” je zaključila.

Lahko se začne med nosečnostjo

Posebna skupina pacientk z urinsko inkontinenco so ženske po porodu. “Povečana teža maternice in hormonske spremembe v nosečnosti predstavljajo veliko obremenitev za mišice medeničnega dna, zato je njihova zmogljivost zmanjšana,” pravi Podnarjeva. Poleg tega se med porodom še dodatno močno raztegnejo, zaradi tega pa pride do preraztegnjenosti živcev in mišic, medeničnega dna, raztrganin, včasih pa tudi neprepoznanih poškodb mehke porodne poti. Težave z uhajanjem vode se po njenih izkušnjah lahko pojavijo že v zadnjem trimesečju nosečnosti, po porodu pa imamo poleg uhajanja urina lahko težave tudi z uhajanjem blata. “Po nekaterih strokovnih ocenah naj bi imelo še dve leti po porodu kar 28 odstotkov žensk težave z vsaj eno od oblik inkontinence,” opozarja. Pri nekaterih težava mine sama od sebe, včasih so dovolj intenzivne Keglove vaje, včasih pa težave ostanejo in se z leti le še stopnjujejo. Zato svetuje: “Izvajajte Keglove vaje redno že med nosečnostjo, še bolj pa popoorodu. Pomembno je, da te vaje izvajate pravilno, saj se v nasprotnem primeru lahko stanje še poslabša.” Oslabele mišice medeničnega dna lahko po porodu tudi le preventivno zdravite s zunajtelesno magnetno stimulacijo, s katero se ženske naučijo tudi pravilnega izvajanja vaj in s tem nadaljujejo same doma.

Zdravljenje in preventive

“Najboljša je preventiva, torej zdrav način življenja z redno zmerno fizično aktivnostjo, pravilna prehrana in redno in pravilno izvajanje vaj za mišice medeničnega dna. Če to ne zadostuje, je najprej vredno poskusiti z neinvazivnimi ukrepi, treningom mehurja in spremembo režima uživanja tekočin in hrane,” našteva Podnarjeva. Zelo dobre rezultate po njenih ocenah daje magnetna stimulacija mišic medeničnega dna, tako pri stresni kot urgentni inkontinenci, še posebej jo priporoča takoj po porodu in pri moških. “Če to ni dovolj, je pri pacientih s stresno inkontinenco precej uspešna laserska termoliza. Nazadnje ostanejo še operativni posegi, ki pa naj pridejo na vrsto šele, ko so ostale možnosti izčrpane,” je sklenila.