Zgodi se lahko komurkoli izmed nas, lahko se pojavi pri katerikoli starosti, čeprav najpogosteje pri mladih odraslih in vsak, ki je doživel panični napad ne razvije panične motnje. Je pa res, da jih večina ob prvem napadu pristane na urgenci, kjer vedo povedati, da prihaja vedno več ljudi.

"Zame je napad panike skoraj nasilna izkušnja. Počutim se, kot da se mi meša. Kot da izgubljam nadzor na zelo skrajen način. Srce mi močno razbija, stvari se zdijo neresnične in obdaja me občutek bližajoče se pogube," občutke ob takšnem napadu opiše uporabnik spletnega foruma Neboj.se.

Intervju Pomaga, ko veš, da nisi edini

Vendar vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje. Mnogim se zgodi samo enkrat, pravi psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Tisti, ki nimajo te sreče morajo po njenem nujno poiskati pomoč. Če panična motnja ostane neozdravljena, je lahko uničujoča. "Nobenemu ne privoščim, tudi najhujšemu sovražniku, ne. Lansko leto sem bila trikrat na urgenci, srce, vse O.K. Kaj dobiš? Pet mg auparina v injekciji in to je vse. Še to ti rečejo, da ne boste umrli in globoko dihajte. Samo povem vam, da to nič ne pomaga. Letos sem bila tudi trikrat na urgenci in ista pesem. Danes sem imela dvakrat napad," težko izkušnjo podeli uporabnica foruma med.over.net. 

Mojca Zvezdana Dernovšek:  "Med napadom panike vam srce močno razbija, potite se, čutite šibkost, omedlevico ali vrtoglavico. V dlaneh imate mravljince ali otopelost, oblije vas lahko hladno ali vroče. Lahko imate bolečine v prsih, zadušljivo vam je, dobite občutek nerealnosti, strah pred prihajajočo pogubo ali izgubo kontrole. Čisto zares lahko mislite, da doživljate srčni napad ali kap, da se vam meša in da ste na robu smrti. Napad se lahko pojavi kadarkoli."

Foto: Saša Despot Mojca Zvezdana Dernovšek "Pri paničnem napadu se sproži v telesu odziv; boj in beg v nekaj, kar takrat človek misli, da je varno. Vanj lahko spravimo kogarkoli in vsi smo ga verjetno kdaj že imeli, če smo seveda dovolj časa na svetu. V večini primerov je prvi panični napad znotraj odziva na hudi stres ali travmo," pojasni psihiatrinja, ki ob tem opozori na panično motnjo, ki je po njenem povsem nekaj drugega. Gre za strah, da se bo ponovilo, za anksiozno motnjo, ki se brez zdravljenja lahko zelo slabo konča.

Žalostno Motnje razpoloženja v Sloveniji: Stigma preprečuje, da bi se ljudje razkrili

Pomoč na nepravem naslovu

Dernovškova pravi, da so nekateri tudi po petdesetkrat obiskali nujno pomoč Sicer so takšni napadi zelo resnični, mučni in čustveno uničujoči: "Večina ljudi poišče pomoč na nepravem naslovu, to je na urgenci. Dobro, če se to zgodi enkrat, mogoče dvakrat. Verjetno ni ničesar slabega izvedeti, ali je kaj narobe z našim srcem, grlom, dihali. Zdravnik nas namreč pregleda, izmeri pritisk, opravi EKG. Ob novici, da je vse v redu, bi bilo normalno, da smo veseli. Vendar človeka s panično motnjo to ne razveseli in pomiri. Tak človek si reče: 'Nič niso našli, kaj pa je potem narobe z mano?'"

K psihiatru pa ne

Če oseba s paniko ne dobi prave diagnoze, se napadi lahko ponavljajo več let, olajšanja pa ni. Namesto tega je stanje vedno hujše. "Človek se na urgenco obrne prvič, pa drugič, zato mu tamkajšnji zdravnik že verjetno predlaga psihologa ali psihiatra. Ugotovil je namreč, da se težave ponavljajo. In tukaj mi psihiatri izgubimo ljudi. Običajno rečejo, da tja pa že ne bodo šli."

Predolge čakalne dobe

Težava so tudi v dolgih čakalnih dobah, panični napad namreč ne čaka in se lahko zgodi že jutri. Tukaj je še stigma, zato se po besedah zdravnice mnogi zatečejo na forume, kjer jih čakajo tako dobre kot slabe informacije. "Skratka, ljudje začnejo brskati in si pomagati sami. Ne boste verjeli, veliko jih samih najde rešitev. Velikokrat se zgodi, da ko čakalna doba mine, pridejo do psihiatra, kjer sicer povedo, kaj vse se jim je dogajalo, vendar so medtem že sami našli odgovor oziroma rešitev. Na žalost seveda pridejo tudi takšni, ki se niso dobro znašli, ko je res hudo in se ob tem dogaja še kaj drugega," mnogoletne izkušnje s pacienti opiše psihiatrinja, ki ob tem znova opozori na pomanjkanje ustreznih strokovnjakov.

Včasih prepozni

"Moram reči, da smo včasih kar prepozni, tudi zaradi slabe dostopnosti psihiatrične službe. Veste, od panične motnje človek ne bo umrl, kakovost življenja pa bo zanj zelo slaba. Kar je ob tem najbolj problematično, je, da se panični motnji zelo radi pridružita depresija in odvisnost od psihoaktivnih snovi. Človek hitro ugotovi, da tisto pivo po službi ali šilce žganja oziroma ena zvita domačica za umiritev pravzaprav naredijo veliko. Seveda to najpogosteje pelje v zlorabo in odvisnost od psihoaktivnih snovi."

Kaj se dogaja v telesu?

Foto: Profimedia Razbijanje srca, občutek dušenja, stiskanje pri srcu, občutek slabosti, omedlevice in mravljinci v rokah, so najbolj običajni simptomi napada panike. "Pri panični motnji se v telesu dogaja lažni alarm. Reakcijo v telesu bi najbolje razumeli ob dogodku, kot je na primer manjša prometna nesreča. Bilo nam bi jasno, ker se takrat sproži znani odziv; boj  -  beg. Angažira se v bistvu naše celotno telo, da je treba bežati oziroma se boriti za svoje življenje. Če se to zgodi v miru, na primer med sedenjem za računalnikom, nam je takšna reakcija povsem nerazumljiva. Seveda pomislimo, da je s telesom nekaj zelo narobe. Moram povedati, da je reakcija v telesu popolnoma enaka, da gre za popolnoma normalen odziv telesa na stimulus, kar pomeni, da človek razmišlja. Stimulus je v tem primeru v glavi: torej, če te stisne v vratu, če ti nabija srce, boš zagotovo umrl."

Pomembno: Ta motnja je ozdravljiva

Pri tem je dobro vedeti, da so te motnje v glavnem ozdravljive. Med najbolj uspešnimi metodami je zagotovo kognitivno-vedenjski pristop, proces učenja konkretnih in enostavnih tehnik, s katerimi si pozneje lahko pomagmo kar sami. Pomembne pa so tudi vsem poznane vaje za sproščanje, s katerimi zmanjšamo splošno napetost. "Panično motnjo zdravimo tako, da se nehamo bati paničnega napada in ne tega, da ga nikoli več ne bo," pojasni Dernovškova.