Že pred meseci smo poročali o izjemnem medicinskem uspehu na Očesni kliniki v Ljubljani, kjer so opravili prvo presaditev umetne roženice pri nas in bolnik je tako spregledal po 20. letih. Več kot dve uri trajajočo operacijo je poleg priznanega očesnega kirurga Vladimirja Pfeiferja opravila še oftomologinja Alja Črnelj. Simpatična Štajerka, ki se je po specializaciji izobraževala v Angliji in ZDA, je svoje znanje o tako imenovani bostonski keratoprotezi prenesla s šolanja na Harvardu.

Prelomni dosežek naših zdravnikov! Implantacija umetne roženice - prelomni dosežek naših zdravnikov!
 

Tisti, ki nam dar vida nikoli ni bil odvzet, si ne moremo predstavljati, kaj doživljajo ljudje, ko po dolgih letih slepote ponovno zagledajo obraze bližnjih, ste dejali pred meseci, ko je UKC tudi obelodanil ta veliki uspeh. Tokrat ste ta, seveda tudi vaš dosežek, izrazili kar z občutki vašega pacienta...

Da, za gospoda so drevesa spet zelena, ponovno vidi na uro na koncu hodnika, živi mnogo kakovostneje, zanj sta to sreča in veselje...

Foto: UKCLJ operacija zenice

Kako je s tem gospodom danes?

Nekaj mesecev nazaj je imel manjšo težavo, dobil je namreč oteklino zadnjega očesnega dela, ki je na srečo izzvenela. Z očali še vedno vidi sto odstotno, seveda na eno oko. Na pregledu lahko vidi celo tisto zadnjo vrstico na tabli. 

Imate še kakšnega pacienta, pri katerem bi lahko ponovili ta uspeh?

Potencialno obstaja še eden, čeprav morate vedeti, da gre za zelo stroge kriterije. Ljudje morajo redno hoditi na kontrole, se držati navodil. Pred takšno operacijo je zato potreben temeljit pogovor, ki traja tudi po nekaj ur. Zavedati se mora, da gre za kapljice, ki jih bo moral jemati do konca življenja, ob že manjšem zapletu se mora takoj odzvati in nemudoma prihiteti k nam. 

Življenje z umetno roženico torej ni enostavno?

Seveda ne, je pa zagotovo lepše.

Kako ste prišli na Harvard, k znamenitemu profesorju Dohlmanu, ki se je odločil, da umetno roženico podari prvemu bolniku za transplantacijo umetne roženice v Sloveniji, za kar ste zaslužni prav vi?

V Sloveniji sem delala oftamološko ambulanto in kar naenkrat se mi je zdelo, da mi nekaj manjka. Malo sem pobrskala po bolnišnicah po svetu, iskala tiste, ki sprejmejo zdravnike za opazovanje njihovega dela. Našla sem Harvard, z namenom, da bom tam en mesec. Tako imenovani "observerships" je namreč treba plačati; plačaš, da stojiš zraven in opazuješ, kako poteka zdravljenje. Zgodilo se je, da sem na malici govorila s profesorjem Dohlmanom, ki je izumitej te umetne roženice. Vprašala sem ga, če vzame koga za daljši čas iz Evrope. Zahteval je življenjepis. Ker sem pred tem bila v Londonu in sem objavila tudi nekaj člankov, me je povabil, vendar najmanj za dve leti. Gre za obodbje, ko po njegovem lahko človek nekaj naredi, kar je po njegovem nujno za raziskavo, projekt. Torej sem pri 36-letih spakirala kovčke in odšla.

Ste za to svoje delo prejemali plačo?

Ja, to delo so mi plačali, debivala sem plačo raziskovalke, kar je zadoščalo za preživetje...

Kako je prišlo do sodelovanja z Očesno kliniko, kjer je ta revolucionarna presaditev roženice tudi potekala?

V času moje vrnitve je ta umetna roženica dobila CE oznako, kar pomeni dovoljenje, da se uradno uporablja tudi na pacientih v Evropi. Povezala sem se z dr. Pfeiferjem, ki je naš odlični očesni kirurg. Prav v tem času je imel pacienta, idealnega kandidata. Seveda je trajalo šest mesecev, da so mi pravne službe UKC-ja uredile pogodbo za delo z njimi. Sicer imam pogodbo z našim kliničnim centrom samo za enega pacienta, sama tam nisem zaposlena. 

Zdravje Inovativna tehnika: Priznani slovenski kirurg prejel prestižno nagrado

Če se prav spomnim, je bila ta umetna roženica nekakšno darilo?

Ja, doktor Dohlman je to roženico podaril, roženico smo torej dobili, pacent je bil nared za operacijo, zraven smo potrebovali še donorsko roženico, kar je še tudi nekaj časa trajalo, saj niso vsak dan na voljo. 

Pacienti so prišli do mene, zdravniki pa ne. Niti ni bilo zanimanja, da bi mogoče kaj več povedala mladim, ko sem bila tam, da bi na njih prenesla svoje znanje...

Kakšno je bilo vaše delo pri operaciji?

Moje delo je bilo to umetno roženico pravilno vstaviti na roženico dajalca, ostalo je naredil doktor Pfeifer, ki to ves čas počne. Jaz sem torej opravila z umetno reženico, on pa je vse prišil in pred tem odstranil poškodovane dele. 

Koliko stane takšna umetna roženica. Verjetno ni poceni?

Ta je bila podarjena, sicer pa stane v Sloveniji okoli tri tisoč evrov, brez operacije seveda. 

Na koliko časa mora tak pacient še obiskovati zdravnika, torej prihajati k vam?

Sprva na en mesec, zdaj, ko je dalj časa v redu, se dobivamo na dva meseca, na kliničnem centru pri Dr. Pfeiferju. Za tega pacienta imam z UKC še vedno pogodbo in tako ga lahko spremljam še naprej. Sicer sem zaposlena v Kirurškem senatoriju Rožna dolina. 

Kdo pride v poštev za zamenjavo roženice, za umetno reženico?

V poštev pride pacient, ki je slep na obe očesi in je eno od očes v glavnem zdravo. Ta pacient je imel opeklino, ki je bolj kot ne poškodovala samo roženico. V primeru okvare vidnega živca ali mrežnice, pa to niso pravi kandidati. Naš pacient je sicer dobil eno umetno roženico, presaditev se namreč vedno opravi na enem očesu. Če se namreč v prihodnosti pojavi kakšen zaplet, kar je povsem mogoče, je v rezervi še drugo oko, na katerem lahko ponovimo operacijo. Sicer bo to možno tudi pri tem pacientu.

So se po tem dosežku na UKC- ju kaj borili za vas?
Ne...

Kako to?

Slovenska mikroklima, kako naj drugače poimenujem to. Slovenci zelo težko pohvalimo eni druge. 

Ni bilo po tem zanimanja za vas? Za vašo raziskavo? Nenazadnje se je o tem veliko pisalo...

Ne. Pacienti so prišli do mene, zdravniki pa ne. Niti ni bilo zanimanja, da bi mogoče kaj več povedala mladim, ko sem bila tam, da bi na njih prenesla svoje znanje...

Sama menim, da rangiiranje, ki ga seveda pri nas ne poznamo, sploh ni slaba stvar. Menim, da morajo biti dobri zdravniki prepoznani.

Kako gledate na vso to negativno klimo v samih zdravniških vrstah, na nezaupanje pacientov...

To je zelo hudo. Gre za to, da pacienti - sama sicer nimam teh težav - v osnovi ne zaupajo, kadar gredo k zdravniku. Tako je zelo težko zdraviti nekoga, ki že pride z mislijo, da mu tako in tako ne boš storil nič dobrega. In tega je vedno več..

Seveda so krivi tudi zdravniki...

Seveda, s strinjam s tem. Gre za slabo vzdušje, čeprav se mi zdi, da vendarle gre malo na bolje.

Kaj ste glede tega opazili v tujini? V ZDA?

Tam je popolnoma drugače. Zdravniki so cenjeni in še kako obvladajo svoje delo, vsaj v tej bolnišnici, kjer sem bila jaz. Je pa res, tam pacient natanko ve, k kakšnemu zdravniku pride, zdravniki so tam rangirani. Pri tistih najboljših je sicer treba nekoliko dlje počakati, da prideš na vrsto. Sama menim, da rangiiranje, ki ga seveda pri nas ne poznamo, sploh ni slaba stvar. Menim, da morajo biti dobri zdravniki prepoznani. Sicer so uspešni zdravniki so v tujini dobro sprejeti. To pa ne pomeni, da jih sprejmemo in priznamo tudi pri nas, kar je velika izguba za slovenski napredek in razvoj medicine.