Katarina Bole je le ena izmed študentov medicine, ki so se odzvali na pomoč podhranjenemu zdravstvenemu sektorju pri spopadanju proti novemu koronavirusu. Skupaj s sošolci je na 10-dnevni odpravi v domu starejših občanov Kočevje, kjer jim je primanjkovalo zaposlenih, stopila v prvo zdravstveno bojno linijo.

Kot pravi, je bila izkušnja dragocena. Ker je delala na negovalnem oddelku, kjer je večina nepokretnih, je bilo dnevnih opravil veliko. Njen delavnik je potekal od 6. ure zjutraj pa vse do pol devete zvečer. V tem času je skrbela za jutranjo nego stanovalcev, pripravljanje obrokov in hranjenje ter negovalna dela, kot je menjavanje plenic in britje … Čeprav je bilo dela veliko, je vsak možen trenutek izkoristila za pogovor s stanovalci, "saj se mi je zdelo, da jim pogovora in človeškega stika najbolj primanjkuje". 

Zdravje "Skrbi me, da se situacija ne bo tako hitro začela umirjati, kot pričakujemo"

Zakaj ste se odločili opravljati tovrstno delo, kje ste zanj izvedeli, in ali je med študenti medicine v teh časih pogosta praksa?

Na začetku epidemije se je pokazala velika potreba po dodatnem osebju v že sicer kadrovsko podhranjenem zdravstvenem sistemu, in veliko povpraševanje po študentih medicine ter drugih zdravstvenih smeri. Zelo hitro so se odzvale naše študentske organizacije, ki so nam posredovale klice na pomoč s strani zdravstvenih ali socialnovarstvenih ustanov. 

V želji po boljši organizaciji sta se v projekt vključili Zveza študentov medicine Slovenije (ZŠMS) in Sekcija študentov zdravstvene nege in babištva (SŠZNB) in ustvarili bazo študentov, ki so pripravljeni pomagati. Preko nje nam pošiljajo nove ponudbe in povpraševanja. Seveda se študentje lahko kadarkoli pridružijo,  trenutno nas je v bazi že preko 1600. 

Poleg prirejanja vsakotedenskih online izobraževanj je trenutno glavna aktivnost naveze organizacija 10-dnevnih odprav v najhuje prizadete socialnovarstvene zavode (SVZ) po Sloveniji. Trenutno so naokoli poslali že več kot 30 ekip, številka pa še raste ...

Že dlje časa sem razmišljala, na kakšen način se vključiti v ‘koronsko študentsko pomoč’, in se na koncu odločila za odpravo. Slednjo doživljam kot osebni izziv, saj na lastni koži izkusim razmere, ki tam vladajo, pomagam na najbolj kriznem območju in hitro pridobivam novo praktično znanje. Prav tako se mi je zdela to edinstvena priložnost, ko lahko zares pomagaš in se ne počutiš odveč. Hkrati je odprava priložnost povezovanja s študenti zdravstvene nege, do česar v sklopu rednega izobraževanja redko pride. Menim, da se bodo ta sodelovanja v odpravah pokazala kot zelo koristna pri našem kasnejšem sodelovanju v timu.

Kakšna atmosfera je ob vašem obisku vladala v domu? 

Na kratko rečeno vlada kaos. Vsi se trudijo po najboljših močeh, ampak s konstantnim primanjkljajem delovne sile, novimi smernicami, dodatnimi pozitivnimi stanovalci ... je zmeda zagotovljena. Se pa razmere tudi hitro spreminjajo, zato je situacija danes verjetno že čisto drugačna kot med mojo odpravo. 

Katera stvar vas je med odpravo najbolj presenetila?

Čeprav ves čas slišimo, kako zdravstveni delavci garajo na frontnih linijah obrambe proti virusu, sem bila vseeno presenečena, ko sem to videla v živo. Neverjetna vnema ljudi, da pomagajo kljub slabemu zaslužku in razmeram. Res, vsa čast prav vsem, ki se trudijo iz dneva v dan, da oskrbijo ljudi, ki si sami ne morejo pomagati. 

Foto: Profimedia Dom za ostarele

Kako pa celotno situacijo dojemajo varovanci doma? Se uspete z njimi veliko pogovarjati? Kaj jih najbolj teži?

Meni se ni zdelo, da se preveč obremenjujejo s samo situacijo. Nekateri razumejo, kaj se dogaja, nekateri ne. Večji problem je, da ne morejo videti svojih domačih, da so odpovedane vse aktivnosti, ki bi jih drugače kratkočasile, in da smo poleg tega še delavci, njihovi edini človeški stiki, oblečeni v vesoljske oprave. 

Kadar sem imela čas, sem z njimi z veseljem spregovorila še o čem dodatnem, ne le z navadnim ‘kako ste?’. Dejstvo je, da časa za socialne stike razen med opravljanjem nege in hranjenjem delavci nimamo. Nenehno je namreč prisotna časovna stiska.

Slovenija "Opažamo psihične razdražljivosti, občutenje tesnobnosti in jokavosti"

Se je težko nenavezati na paciente in začeti svoj delovni dan, če nad tabo visi misel, da katerega izmed varovancev morda ne boste več videli?

Foto: Profimedia Bolnik Mislim, da je praktično nemogoče. Čeprav smo študentje tam le deset dni, preživiš s stanovalci veliko večino svojega časa in nekateri se ti prav usedejo v srce. To, da koga ne bi več videla, se mi ne zdi neka vseprisotna skrb, in se prej pojavi, ko se komu od stanovalcev zdravje hitro poslabša. Takrat ostane z mano v mislih tudi, ko grem domov. Za enega, ki je bil moj najljubši in se mu je zdravje poslabšalo tik pred mojim povratkom v Ljubljano, me je tako skrbelo, da sem še po dveh tednih spraševala prijatelje, ki so še delali v domu, kako je z njim. 

Vas skrbi, da bi to na vas, študente medicine, imelo tudi psihične posledice?

Posledice bodo, to zagotovo. Moram pa poudariti, da gre bolj kot za negativne za pozitivne psihične posledice. V času nesigurnosti, ko se marsikdo od nas počuti nemočnega, tovrstno delo predstavlja nov zagon in novo odkritje smisla. 

Seveda obstaja možnost slabih izkušenj, ker so dogodki, ki jih vidimo, nepredvidljivi, skupaj z našimi odzivi nanje. Vendar me ne skrbi. V izogib temu so v tednu po odpravah organizirane tudi ‘supervizije’, torej možnost za pogovor z zunanjimi profesionalci- psihologi, kjer lahko predelaš vtise, ki so se ti usidrali v spomin. Meni osebno je bil v največjo oporo pogovor z drugimi študenti iz odprave, saj smo se vsak dan po delu lahko pogovorili o izkušnjah in o tem, kaj nas teži.

RDEČI KRIŽ Ne le covid, so še druge tragedije