Iz Zveze prijateljev mladine Moste - Polje so nam sporočili, da pomoč išče tričlanska družinica, ki je bila primorana zapustiti svoj dom zaradi nasilja: "Mama z osnovnošolcem in vrtčevskim otrokom se je bila primorana umakniti v varno hišo, saj je oče nad njimi izvajal fizično, psihično in ekonomsko nasilje. Naposled je le prijavila nasilje in oče je prejel prepoved približevanja. Oba otroka sta ob selitvi menjala vrtec in šolo. Mlajši trpi za motnjo v razvoju. Sedaj se želijo preseliti v stanovanje preko republiškega stanovanjskega sklada, vendar denarja zanj nimajo. Prav tako je mamico še vedno zelo strah bivšega partnerja, saj jim je grozil tudi s smrtjo."

Že od malih nog v primežu nasilja

Mama Ana (pravo ime hranimo v uredništvu) že od svojih malih nog pozna nasilje. "Prihajam iz velike družine, in kadar doma nisi hotel delati, si bil fizično kaznovan," je začela svojo pripoved Ana. Ker ni želela več vsakodnevno trpeti nasilja, je pri 17. letih pobegnila od doma. Čez nekaj časa je spoznala fanta, s katerim sta se močno zaljubila, in kmalu je bil na poti tudi otrok. Vendar se je pravljica končala hitro po tem, ko sta dahnila usodni da.

Foto: Profimedia Depresija "Dan po poroki mi je povedal, da me vara," je nadaljevala mamica. "Vseeno sem se odločila zaradi nosečnosti ostati z njim, vendar je potem postalo vse samo še hujše." Čeprav je bila sama svoje punčke Tine (pravo ime je znano uredništvu) zelo vesela, pa njen partner ni bil. "Močno si je želel fantka in zaradi tega se z otrokom ni želel ukvarjati. Ko je bila Tina starejša, je nad njo začel izvajati fizično in psihično nasilje. Enostavno jo je sovražil in posledično tudi mene." Poskušala je najti rešitev in oditi stran, vendar je bilo to v tistem trenutku zanje pretežko. Vse je poskusila, iz šole je domov nosila hrano, peš je hodila v službo, oddaljeno več kilometrov, samo da bi nekako omogočila otroku boljše življenje.

Nov začetek

"Čez čas sem ga končno zapustila in začela novo življenje v nujni bivalni enoti," je dejala mamica. "Tam sem spoznala fanta, bil je popoln … vsaj zdelo se je tako. Pod svojo krinko prijaznega fanta se je skrivala prava pošast." Ker je nujno potrebovala pomoč in hotela, da ima njena hči še nekoga v življenju, se je odločila, da bo poskusila z njim zaživeti novo življenje. "Ko me je enkrat imel v pesti, se je vse začelo. Neizmerno si je želel otroka, zato me je prisilil, da zanosim. Ko sem zanosila, se je začel fizično spravljati na mojo hči," je povedala. Še dobro se spominja modrih podplut na hčerinih rokah, ki so ji zlomile srce.

"Zaradi nasilja sem se ga odločila prijaviti na CSD, vendar je to še poslabšalo zadeve, saj je tam delal njegov sorodnik," je povedala, "ko je izvedel, da sem podala prijavo, me je pričel še dodatno fizično in psihično zlorabljati. Ves čas me je zasledoval, ni mi dovolil iti kamorkoli drugam, razen v službo. Bilo je grozno."

Čeprav je vsakodnevno hudo trpela, ni hotela, da otrok odrašča brez očetovskega lika. Vendar so se stvari obrnile še na slabše, ko je bila primorana ostati v bolnišnici tri mesece, saj je imela rizično nosečnost. "V tem času starejše hčere nisem mogla dati nikamor drugam. Bilo me je strah, kaj se dogaja z njo."

"Četudi sem upala, da bo rojstvo otroka spremenilo njegove navade, sem se močno uštela," je nadaljevala, "na začetku ga je bil vesel, nato pa je izgubil zanimanje zanj, kot da je pes. Ni želel delati, jaz sem mogla preživljati celo družino, medtem ko se je on doma fizično in psihično spravljal nad otroka. Ko je izvedel, da ima njegov sin motnje v razvoju, je za to krivil starejšo hčerko." Ko so sinu diagnosticirali motnje v razvoju sta se soglasno odločila, da bo ostala doma z otrokoma, medtem ko bo on hodil v službo. Vendar se je nato odločil, da ne želi plačevati zanj, zato jo je prisil, da je razglasila osebni stečaj.  Njeni nočni mori ni bilo videti konca.

Pobeg

"Vedela sem, da če hočem pobegniti in biti varna, da moram biti popolnoma pripravljena na to," je dejala Ana. "Odšla sem v drugo mesto, kjer sem se povezala z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Vedela sem, da je čas, da ukrepam, saj nam je pričel groziti s smrtjo. Nato sem šla anonimno na CSD v drug kraj, kjer sem se povezala še s kriznim centrom. Kar nekaj časa sem ostala na tej točki, saj me je bilo izjemno strah iti en korak naprej." 

Nato je končno napočil čas, da odide. Med delovnim časom si je šla iskati nov telefon in si zamenjala številko. Spakirane stvari je že dlje časa skrivala pod posteljo, pripravljena na trenutek, ko bo morala oditi.

"Odšla sem na policijo in podala prijavo. Policistka mi je rekla, da bo vse uredila, ampak naj grem za ta trenutek domov. Upoštevala sem jo in šla po otroka, šli smo takoj domov. Ko je on prišel, smo se pretvarjali, kot da včerajšnji dan ni bil poln hudih udarcev in žaljivk. Nato so prišli policisti in mu vložili prepoved približevanja ter ga odpeljali. Še dobro se spomnim, kako je sin veselo vzkliknil, da so odpeljali očeta."

"Otroka si dva tedna nista upala iti ven"

Foto: Profimedia Nasilje nad otrokom "Ko smo prišli v krizni center, si otroka dva tedna nista upala iti ven. Povsod sta ga videla, bila sta globoko travmatizirana. Nato smo šli v varno hišo, iskala sem vse možnosti, da bi odšli nekam, kjer bi lahko na novo zaživeli. Cel čas postopka sem bila na bolniški, nisem bila sposobna delati in iskati varnega prostora za otroka. Medtem sem tudi iskala drugo službo, ki je bila čim dlje stran od našega domačega kraja." 

Ko je dobila novo službo, so se preselili in začeli z novim življenjem. "To je pomenilo, da sem jim morala takoj urediti vrtec in šolo, prav tako sta potrebovala nove šolske pripomočke, oblačila in vse, saj smo dom zapustili samo z dvema torbama."

"Hotela sem, da vidita, kako je, ko imaš nekaj svojega"

Čeprav se je rešila iz primeža nasilja, težavam še ni konec. "Zaslužim minimalno plačo. Večina gre za plačevanje varovanega stanovanja, kjer sem zdaj začasno. Za to plačujem okoli 300 evrov na mesec. Rada bi šla v stanovanje preko republiškega stanovanjskega sklada. Za prijavo potrebujem 500 evrov, nato pa moram pred selitvijo plačati še pet najemnin. Poleg tega je stanovanje popolnoma prazno. Ne vem, kaj naj storim. Poleg tega ima mlajši otrok trebušne težave in lahko je samo zdravo in naravno hrano, ki je pa zelo draga. Čeprav sem zaposlena, komaj preživljam vse tri."

Kdaj si je nazadnje sama nekaj kupila, ne pomni. Njen cilj je otrokoma omogočiti vse, kar prej nista imela.

"Ko smo prišli sem, sem jima kupila kakšno igračo. Hotela sem, da vidita, kako je to, ko nekaj dobiš, ko je nekaj tvoje. Zaslužita si biti srečna in vesela, saj tega prej nista poznala."

Če bi bilo možno, bi si v prihodnosti kupila avto. "Trenutno vsak dan kolesarimo 30 kilometrov v eno smer. Poleti to ni bila težava, sedaj pa je vedno bolj megleno in mrzlo, da teme niti ne omenjam."

Strah, ki se vrača

"Otroka se sedaj počutita mnogo bolje. Zase in za otroka sem tudi našla psihološko pomoč, da lažje predelamo vso to travmo. Sama obiskujem tudi tečaj samoobrambe," je povedala.

Nakazovalo je, da se bo njihovo življenje končno umirilo, vendar je nedavni razplet na sodišču pokazal, da temu ni tako. "Prej je imel bivši nadzorovane stike s sinom, sedaj pa hoče, da jaz pripeljem otroka tja. Na zadnji obravnavi mu je uspelo prepričati sodnico, da je odločila v njegov prid. Vedno je znal manipulirati z ljudmi in prav to je naredil," je obupano dejala. "Nočem mu preprečiti stikov, ampak hočem, da je otrok na varnem. Sodnica mu je povedala, kje ima sin zdravnika, in kje je v vrtcu. Strah me je, saj vem, da bo prišel. Grozil nam je, da nas bo ubil, in vem, da je tega tudi zmožen," je še zaključila.

Tako lahko pomagate

Če želite pomagati mamici, lahko to storite s poljubim nakazilom na spodnji bančni račun. Vsak cent bo šel za plačilo njihovih položnic, za nakup nujnih potrebščin in možnost menjave stanovanja.

Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje,

Proletarska 1, 1000 Ljubljana

IBAN SI56 3300 0000 1303 865, Addiko bank d.d.

BIC: HAABSI22

Sklic: 650-282

Koda namena: CHAR

Slovenija Izpoved mlade mamice se bere, kot bi bila nočna mora