V Javni tribuni na Starševskem čveku smo v sklopu kampanje Unicefa Slovenije "Kako se počutiš" gostili psihologinjo ter zakonsko in družinsko terapevtko doc. dr. Andrejo Poljanec, s katero smo spregovorili o duševnem zdravju otrok.

Eno od mamic je zanimalo, kako naj se odzove, ko zaloti svojega devetletnega otroka na laži: "Sem prav nemočna. Razmišljala sem, da bi se ji tudi jaz namerno zlagala, da vidi, kako je to. Kaj pravite?"

Neobsojajoč pogovor

Dr. Andreja Poljanec ji je odkrito povedala, da je vesela njenega vprašanja, saj pesti mnoge starše.

"Za prvo triado so laži še nekoliko razvojno naravne in ponavadi precej spontane. Ponavadi otroci želijo izpasti boljši, kot se počutijo, da so, ali da imajo več nečesa, kot v resnici imajo. Večkrat je povod tudi, da se želijo izogniti kakšni nalogi oziroma obveznosti," pojasnjuje. Po njenih besedah želijo otroci močno socialno ugajati in pripadati. Težko pa v situacijah, ko so čustveno vznemirjeni, ločijo med realnostjo in domišljijo.

Pomembno je, da se z njimi pogovorimo, da take zadeve ne gredo neopažene skozi. Pogovor naj bo povsem neobsojajoč, brez sramotenja, moraliziranja, groženj, v kar nas starše lahko zanese zaradi strahu, v kakšno osebo se bo otrok razvil.

Dr. Andreja Poljanec

Ko se z otrokom v miru pogovorimo, se ta po njenih navedbah uči o pomenu iskrenosti, dobi izkušnjo empatije in zaupanja v nas starše: "To je izziv tudi za odrasle, da smo avtentični v čustvovanju, informacijah … vse to otroci opazijo."

Močno pa odsvetuje, da starši s svojo lažjo »trenirajo« otroka, saj bo na ta način izgubljal zaupanje, lahko se bo počutil tudi izigranega. "Zaupanje pa je velika vrednota in je dragoceno, da jo krepimo, kolikor le zmoremo, še posebej v obdobju, ki je kritično za razvoj poštenosti," je sklenila.