"Do sedaj ne poznamo učinkovitega načina boja proti soju TR4, ko je plantaža enkrat okužena, lahko v zemlji ostane desetletja," je nedavno objavila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO.
TR4 so odkrili v jugovzhodni Aziji v 90-ih letih, od tedaj se je razširil v Afriko in dele Bližnjega vzhoda. Če bi dosegel Indijo, največjega proizvajalca banan, ali Ekvador, največjega svetovnega izvoznika, bi bile posledice uničujoče.
Štirikratno povečanje proizvodnje
Strokovnjaki pravijo, da je težava v veliki odvisnosti od sorte cavendish, katere proizvodnja se je močno povečala v 60-ih letih, ob uporabi kmetijske mehanizacije in kemijskih gnojil.
V zadnjih petdesetih letih se je proizvodnja banan več kot početverila, z 22 milijonov ton leta 1961 je po podatkih FAO skočila na okoli 107 milijonov ton leta 2013.
"Mehanizacija ne more delovati brez standardizacije," pojasnjuje Chikelu Mba, nigerijski genetik pri FAO. "Da lahko uporabljamo kombajn in drugo kmetijsko mehanizacijo, morajo biti rastline iste višine, zoreti morajo isti čas. Ta uniformiranost ogroža naš sistem preskrbe s hrano."
Biotska raznovrstnost
Stefano Padulosi, znanstvenik iz Raziskovalnega inštituta za biotsko raznovrstnost, je poudaril, da obstaja več razlogov, zakaj je biotska raznovrstnost pomembna. Izpostavlja veliko lakoto na Irskem v 19. stoletju, ki je ubila milijon ljudi zaradi okužbe krompirja, od katerega je bila odvisna prehrana večine prebivalcev.
Banan sicer poznamo okoli 1500 vrst. Če bi vrsta cavendish izumrla, ni verjetno, da bi jo katera od njih lahko takoj nadomestila.
Cavendish je primarna sorta postala v 60-ih letih, ko je predhodno sorto Gros Michel uničil nek drug tip glivičnega obolenja. Nekateri, ki so preiskusili obe sorti, trdijo, da je bil Gros Michel okusnejši.
Sezonsko, lokalno in manj komercialno
V morebitni katastrofi Mba vidi tudi priložnost: "Banana, kot jo poznamo in imamo radi, je v nevarnosti. A namesto, da bi obupali, bi to moralo biti spodbuda za začetek razvijanja nove sorte, odporne na bolezni."
Ugandski agronom Edie Mukiibi, podpredsednik globalne organizacije za trajnostno kmetijstvo Slow Food, zagovarja "staromodni" odgovor.
"Ljudje, ki imajo radi banane, zaslužijo bolje od tega, kar jim ponujajo trgovske police v Ameriki in Evropi," poudarja. "Če ne želijo, da hrane zmanjka, ne bi smeli biti le potrošniki, ampak bi morali sodelovati tudi v proizvodnji, to pomeni, da izbirajo in kupujejo sezonske, lokalne in manj komercialne vrste živil."