"Zdravstveni delavci imamo vsakokrat, ko prispemo v službo, isti cilj: pomagati ljudem, skušati rešiti čim več življenj. Precej znoja, solza, naše mlado srce in dušo smo vložili v spoznavanje človeškega telesa, kako deluje in kaj narediti, če gre kaj narobe. In še naprej se izobražujemo, spoznavamo vedno nove stvari z vsakim novim medicinskim odkritjem," je zapisal Anton Posavec, diplomiran zdravstvenik in vodja Izobraževalnega centra na Reševalni postaji. "Hvaležni smo za vsak nov preboj in korak naprej v zdravstvu, ki prepreči trpljenje posameznikom in jim dâ možnost za boljše okrevanje, boljši jutri. Hvaležni tudi za cepivo proti COVID 19."

Večina opravljenih intervencij reševalcev v nujni medicinski pomoči je v zadnjih mesecih namenjena bolnikom s poslabšanjem zdravstvenega stanja zaradi okužbe s COVID 19. "V naslednji zgodbi je bil to necepljen mlad moški, v poznih štiridesetih, oče samohranilec mladoletnemu otroku, ki je 8 dan preboleval okužbo. Ob prvem stiku z njim smo čutili njegovo zmedenost, opazili njegov zbegan pogled, skrb v očeh in ni bil zmožen izgovoriti niti celega stavka skupaj," opisuje Posavec. "V obraz je bil bled in bil je vidno oslabel. Pri njem je prišlo do zelo hudega padca nasičenosti krvi s kisikom in frekvenca njegovega dihanja je bila 50 (za primerjavo: v povprečju jo ima mirujoč, odrasel in zdrav posameznik med 16 - 18 vdihov v minuti, med zelo hitrim tekom pa približno 40). S posebnim kardiološkim stolom smo ga po stopnicah odnesli v reševalno vozilo."

"Med samo obravnavo bolnika in dogovarjanjem kje je še kaka prosta postelja, kamor ga lahko odpeljemo, je nek mimoidoči mlajši pešec vpil na nas: '…kaj se delate norca, dajte maske dol, vse nas zavajate! Ali se igrate maškare? Delate paniko kjer je ni…' Zelo brezobzirno kričanje na vse nas. Popolnoma nobenega sočutja do bolnika, kaj šele spoštovanja do nas, ki smo se bolniku trudili pomagati. Prosili smo ga, naj neha in ne moti postopka obravnave in da gre za kritično bolno ter hudo prizadeto osebo. Zadnja stvar, ki smo jo takrat potrebovali, so bile žalitve in kričanje. Bolnika smo nato pripeljali v enoto intenzivne terapije namenjeno COVID 19 bolnikom."

Anton Posavec, diplomiran zdravstvenik in vodja Izobraževalnega centra na Reševalni postaji

"Kako to doživljamo? V kriznih trenutkih, ne glede na to za kaj gre, ne glede na to kako hudo je, ne delamo panike in skušamo ostati zbrani, da čim bolje opravimo svoje delo," opisuje Posavec. "Če izgubimo nadzor nad to našo zbranostjo, se lahko hitro pojavi kakšna napaka. Seveda tudi mi potrebujemo pavzo, pa čeprav je ta velikokrat med čiščenjem in razkuževanjem avtomobila ali pa med slačenjem osebne varovalne obleke in celoobrazne zaščitne maske. Ko si jo že šestič nadeneš na obraz v delovnem dnevu, čutiš že hud glavobol. Pa vendar, običajno nekajkrat globoko vdihnemo hladen zrak, saj ni več časa za kaj drugega in že hitro odhitimo na naslednjo intervencijo. Število obolelih je čedalje večje, našo utrujenost pa zaenkrat še premagujemo. In tako se znajdeš že na naslednji intervenciji, zopet ohranjaš tisto zbranost ..."

"Kot bi dihal skozi slamico"

V naslednji intervenciji oz. naslednji zgodbi gre zopet za dihalno stisko ob okužbi ter obolenju s COVID 19 in sicer pri gospodu, približno v osemdesetih letih starosti. Gospod je svoje dihanje opisal: 'Kot bi dihal skozi slamico!' 

Celoten zapis lahko preberete na spodnji povezavi: 

xxx

dezurni@styria-media.si